Velika usta z iztegnjenim jezikom predstavljajo erotiko in uporništvo. Kazanje jezika je vedno veljalo za kljubovalno in neprimerno vedenje, obenem pa pojav logotipa sovpada z najresnejšim mejnikom v karieri skupine Rolling Stones. Gre za prestop iz faze Briana Jonesa v fazo, ko sta po njegovi smrti leta 1969 glavno besedo dokončno prevzela Mick Jagger in Keith Richards, na kitari pa se jim je pridružil Mick Taylor, s katerim so Londončani pridobili izvajalsko suverenost na koncertih in začeli rasti v največji rock'n'roll bend na svetu.
Obenem so prekinili pogodbo z založbo Decca Records, h kateri jih je pripeljal zaslužni menedžer Andrew Oldham, s katerim so se razšli že leta 1967. Ustanovili so svojo založniško hišo in tudi zato iskali logotip. Najprej se je pri pripravi plakata za evropsko turnejo leta 1970 Jagger obrnil na kraljevo umetniško šolo v Londonu, kjer so mu priporočili tedaj 24-letnega, danes pa predvsem po tem logotipu znanega Johna Paschea. Za domislico so mu Stonesi najprej plačali 50 funtov, leta 1972 dodatnih 200, leta 1984 pa je za 26.000 funtov prodal avtorske pravice za logotip, s čimer so te prešle na ansambel.
Omenja se več avtorjev
Čeprav so velika usta prepoznavna značilnost Micka Jaggerja, za navdih menda niso služila njegova, temveč usta in dolgi rdeči jezik hindujske boginje Kali. In uradna verzija jezika, kakršno Stonesi uporabljajo še dandanes, niti ni Pascheeva. Leta 1971 so Stonesi izdali ploščo Sticky fingers, katere likovno podobno je ustvaril ameriški oblikovalec Craig Braun. Ta se je do tedaj že proslavil kot inovator pri likovnem opremljanju albumov. Je na primer avtor domislice, da se plošče LP zavijejo v celofan, nanj pa se nalepi ceno. Predvsem pa se je proslavil kot asistent Andyja Warhola pri oblikovanju naslovnice za ploščo The Velvet Underground & Nico. Tista plošča je bolj kot po naslovu znana pa podobi rumene banane na naslovnici, zaradi česar se ji nemalokrat reče tudi plošča banana. Obenem je to plošča, ki se je leta 1967, ko je izšla, v prvih petih letih prodala v vsega 30.000 primerkih, pri čemer je bila zaradi faličnosti banane marsikje cenzurirana. Je pa, kot je dejal Brian Eno, veliki producent in prijatelj Davida Bowieja, »vsak imetnik te plošče ustanovil svoj ansambel«.
Pri oblikovanju plošče Rolling Stones sta bili vlogi Warhola in Brauna bolj izenačeni, čeprav manj podrobna zgodovina še vedno pretežno izpostavlja zgolj Warhola, ki se mu pripisuje domislica, da je imela plošča Sticky fingers na naslovnici fotografijo moškega v džinsu s poudarjeno osenčenim spolovilom in pravo zadrgo na hlačah. Ki si jo lahko premikal. S to zadrgo si je Warhol pridobil večji delež slave, medtem ko je Braun domislici nasprotoval. In res se je kaj kmalu izkazalo, da se plošče s pravimi zadrgami med transportom rade poškodujejo, tako da je bila v nadaljnjih izvodih zadrga zgolj še fotografirana.
Braun je bil tisti, ki je logotip jezika vključil na notranjo stran ovitka, kot je razlagal sam, je pa Pascheev osnutek jezika dodelal ter dodal črno obrobo na glavne obrise in belo liso na jezik. A Braun in Pasche nista edina, ki se ju omenja kot avtorja stonesovskih ust. Da je bil on tisti, ki je, navdahnjen z enostavnostjo logotipa družbe Shell, prepoznal potrebo po znaku, ki ne bo potreboval besed, je trdil Marshall Chess, potomec ustanoviteljev bluesovske založbe Chess records, ki je bil med letoma 1970 in 1977 predsednik založbe Rolling Stones Records. Trdeč, da je neposredni avtor, pa se je javil tudi tedanji Braunov pomočnik, risar Ernie Cefalu. Obenem so stonesovska usta nadvse podobna ustom najstnice, ki liže ledeno lučko, ilustraciji za skladbo Day tripper, ki je leta 1969 izšla v knjigi ilustriranih besedil skupine The Beatles. Kar bi pomenilo, da je izhodiščni avtor ust pravzaprav Alan Aldridge, britanski ilustrator in stripar.
Še vedno deluje
Naslovnica albuma Sticky fingers je leta 1972 prišla med nominirance za nagrado grammy v kategoriji najboljših naslovnic, a je zmago tedaj odnesla naslovnica plošče Pollution istoimenske skupine z risbo piščanca s plinsko masko, ki gleda v jajce, iz katerega se je izvalil. Manj uspešne psihedelične blues zasedbe, za katero sta med drugim pisala Elton John in Sly Stone. Navkljub nagradi in zmagi celo nad Stonesi se Pollution niso prebili zunaj poznavalskih okvirov, medtem ko so Rolling Stones s ploščo Sticky fingers dobili svoj prepoznavni logotip.
Enostavna risba jezika, ki jih je začela predstavljati po vsem svetu, na plošči pa je zavzemala zgolj zgornji desni kot notranje fotografije, se je hitro prebila kot glavni zaščitni znak ansambla. Samo Stonesi niso več potrebovali besed, da so se predstavljali. Dovolj je bila podoba jezika. Vsi drugi, vključno z The Beatles, ki si za logotip niti niso prizadevali, so potrebovali besede. Tako tudi letalske oznake The Who, skrivnostni simboli Led Zeppelin, prizma, skozi katero se lomi svetloba, skupine Pink Floyd, orel z bejzbolskim kijem v primeru Ramones, osemkraki križ Red Hot Chili Peppers, Aerosmithov orel, lik Eddieja benda Iron Maiden, angleška kraljica s prevezo čez oči od Sex Pistols, risba smeška v primeru Nirvane in številni drugi brez napisanih imen zasedb samostojno težko obstanejo.
Velika usta in nesramno iztegnjeni jezik skupine Rolling Stones to zmorejo. In še vedno delujejo, kot lahko ugotavljamo še danes, ko majice z jezikom lahko vidiš nositi celo najmlajše, ki glasbe Stonesov niti ne poslušajo, medtem ko se sam spomnim sodruga iz Kikinde, iz karavle Restelica v JLA leta 1986, ki je že v vojsko prišel z amatersko (s tušem) tetoviranim jezikom na rami. Jezik je bil njegova edina tetovaža in spomnim se ga reči: »Poznam njihovo glasbo, vendar ne ravno podrobno. Jezik sem si dal vtetovirati, ker mi je bil všeč sam po sebi.«
