Zasedba, ki je kasneje postala September, je zaslovela z dvema skladbama, Gvendolina in Zlata obala, ob specifičnih večglasjih pa so se v ospredje prebile električne kitare, ki niso bile več beatovsko zadržane, temveč herojsko izstopajoče. Kar se je poznalo tudi na dolžini skladb. Skladbe klasičnih jugoslovanskih vokalno-inštrumentalnih zasedb iz šestdesetih let, kot so Osmijeh, Sijaj izgubljene ljubavi, Oda Ireni in podobne, so praviloma trajale okoli dve minuti 50 sekund oziroma vsekakor manj kot tri, rockerji iz začetka sedemdesetih pa so jih podaljšali na pet minut, kolikor traja tudi Gvendolina. Še dlje so šli Time. Skladba Za koji život treba da se rodim je presegla deset minut, obenem pa nobena z njihove prve plošče Time, ki je prav tako izšla leta 1972, ni bila krajša od petih minut. Predvsem Dado Topić ter njegova posadka so med poslušalstvom predstavljali novo alternativo Indexom, pionirjem progresivnega rocka iz Sarajeva, saj za razliko od njih niso kombinirali progresivno rockovskih kitic s festivalskimi refreni, kar Indexi so, kar gre razumeti, saj so bili Sarajevčani starejši in so še pripadali festivalskim časom.
Tehnološke težave Jugotona
A tudi Indexi so leta 1972 postavili svoj mejnik. To je bila več kot pet minut dolga skladba Plima, s kitarskim solom, ki je takoj postal kitaristični standard in je ta status obdržal do dandanes. Indexi so bili takrat že deset let star bend. Nastali so v Sarajevu leta 1962, Plima je bila posneta že leta 1969, vendar je pri Jugotonu takrat niso hoteli objaviti. Po eni razlagi naj bi se triletni zamik zgodil, ker takrat niso imeli tehnologije, ki bi omogočala, da na malo ploščo odtisnejo skladbo, ki je dolga pet minut. Tudi leta 1972 ni izšla na mali plošči, temveč na tako imenovani EP (extended play) plošči ali mini albumu, skupaj s še dvema skladbama, Povratak Jacka Trbosjeka i ostalog zla ter Ugasila je plamen. A kolektivno ljudsko tolmačenje ne pristaja na pojasnila tehnoloških težav Jugotona, temveč pravi, da si leta 1969 pri zagrebški založbi še niso upali izdati takšne glasbe – dolgometražne, z mračnim besedilom o osamljenem tipu, ki pravi: »Nič od tega, kar bi rad, ni tu,« kot se je zapisalo Korneliju Kovaču, avtorju besedila, ki je bil sredi šestdesetih član Indexov, nakar je leta 1968 sestavil Korni grupo.
V beatniških časih vokalno-inštrumentalnih skupini kot Kameleoni ali Grupa 220 se individualne glasbeniške veščine niso poudarjale, ampak je bilo igranje podrejeno petju. Pod vplivom zasedb, kakršna je bila Cream z Ericom Claptonom, ki je leta 1972 na primer posnel Laylo, so se inštrumentalisti začeli sproščati in pridobivati ugled. S kitaristi na čelu, kajti električna kitara je bolj kot kateri koli drug inštrument simbolizirala rock glasbo. Začelo se je obdobje kitarskih herojev, kot eden prvih, ki mu je uspelo priigrati si ta status v Jugoslaviji, pa je bil Bodo Kovačević, kitarist Indexov, glasbeni avtor Plime in tisti, ki si je zamislil ter odigral solistični del. Ob Kovačeviću so slavo pridobili tudi drugi kitaristi, na primer Marjan Maliković, kitarist Kameleonov, Faraonov ter skupin Srce, September in Karamela. V zasedbi Time je to vlogo nosil Vedran Božić, edini jugoslovanski kitarist, ki je kadar koli igral oziroma se družil z Jimijem Hendrixom, in avtor sola v skladbi Makedonija skupine Time iz leta 1973. Tudi zaščitni znak leta 1970 nastale beograjske YU grupe je bil njihov kitarist Dragi Jelić, v Korni grupi je na kitari blestel Josip Boček, ki se je kasneje veliko udinjal tudi kot studijski kitarist v narodni glasbi, pri zasedbi Smak, ki je v Kragujevcu nastala leta 1971, pa je vlogo kitarskega heroja zavzel Radomir Mihajlović Točak. Pri Smaku je bila vloga pevca in vseh drugih nasploh podrejena Točku, ki je bil zaščitni znak zasedbe in njena glavna figura.
Boom festival
Vlatko Stefanovski, po mnenju nekaterih najboljši električni kitarist nekdanje Jugoslavije, je bil kot letnik 1957 v začetku sedemdesetih še najstnik, medtem ko je Goran Bregović kot letnik 1950 z zasedbo Jutro, ki je delovala med letoma 1971–73, v začetku leta 1974 pa se je preimenovala v Bijelo dugme, še ujel rock val iz začetka sedemdesetih in se tudi navzel kitarskega heroizma. Tako je z Jutrom leta 1972 in 1973 nastopil na Boom festivalu, leta 1974 pa tudi že z Bijelim dugmetom. Boom festivali pomenijo vrhunec takratnega rock vrenja, saj so na njih nastopile zasedbe iz vse Jugoslavije, pri čemer članstvo v zasedbah ni bilo geografsko določeno, ampak so inštrumentalisti krožili po državi. Tipičen primer je Josip Boček, ki je s Topićem in Ratkom Divjakom na bobnih začel pri osijeških Dinamitih. Prva izvedba Boom festivala se je leta 1971 zgodila v Mariboru, vendar pa je prvi festival v primerjavi z naslednjimi tremi, ki so se med letoma 1972–74 zgodili v ljubljanski Hali Tivoli, ostal prezrt. Nemara zato, ker ni izšel na plošči, kar Boom festivali iz Hale Tivoli so, vključno s prvim ljubljanskim leta 1972.
Ob tem, da je bila tega leta v Ljubljani ustanovljena zasedba Sedem svetlobnih let, prav tako udeleženka Boom festivala, iz katere so nastali Buldožerji, kot tudi Pankrti, velja omeniti tudi, da je leta 1972 nastajala plošča Dnevnik jedne ljubavi Josipe Lisac, prvi konceptualni jugoslovanski album, ki so ga snemali v začetku leta 1973. Na njem so sodelovali mnogi člani že omenjenih zasedb, kot klaviaturist Tihomir Pop Asanović, Braco Doblekar na kongih, Ratko Divjak na bobnih, Dado Topić na tamburinu in pa seveda Bodo Kovačević ter Vedran Božić, ki sta odigrala kitare. Božić električne, medtem ko je Kovačević odigral akustične. Kot na primer tisto v skladbi O jednoj mladosti, nosilni skladbi plošče.
