Ob fascinacijah, kot je najstniško gibanje Micka Jaggerja pri 78. letih, in špekuliranju, da bi lahko šlo za zadnjo turnejo Rolling Stones, je aktualna turneja te legendarne zasedbe tudi prva, na kateri v živo izvajajo skladbo Out of Time. Kar je osupljiv podatek. Gre namreč za eno njihovih najbolj sladko zvenečih skladb, z bistveno manj sladkim besedilom o dekletu, ki ne razume, da je bivša, hkrati pa za skladbo, ki je bila v življenju marsikaterega Stonesofila, ena ključnih. Med tistimi, ki so v glavah sprožale preklope oziroma primerljiva z njihovimi največjimi osnovnimi hiti.
Nenavadna glasbila
Izšla je na albumu Aftermath iz leta 1966, na katerem so še skladbe kot Lady Jane, Under My Thumb, Paint It Black ali Mother's Little Helper, čeprav na evropski različici ni Paint It Black, na ameriški pa ne Mother's Little Helper. Aftermath velja za ploščo s katero so Londončani postali avtorsko suvereni in docela konkurenčni tekmecem in prijateljem iz zasedbe The Beatles.
Pred tem so preko posamičnih skladb, kot Satisfaction ter Get Off of My Cloud iz leta 1965 ali 19th Nervous Breakdown resda že dovolj obogateli, da so si kupili drage avtomobile in podeželske hiše, vendar pa je šele Aftermath album, na katerem so vse skladbe avtorske. Velja za prvi »klasični« Rolling Stones album, torej izdelek v rangu kasnejših Beggars Banquet, Let it Bleed ali Sticky Fingers. A to bili albumi iz sedemdesetih, ko so Londončani postali manj pop oziroma bolj stadionsko rockerski.
Aftermath je labodji spev njihove pop ali, dalo bi se reči, tudi deške faze, obenem je pa labodji spev Briana Jonesa, ustanovnega člana, ki je vedno bolj izgubljal vlogo vodilne osebnosti v skupini. On je ob ustanovitvi že spadal med londonske blues kitariste, on je sestavil Rolling Stones, dal ime ansamblu, spal v ločenem hotelu, prejemal več denarja, sledil trendom.
Na Aftermath je v aranžmaje skladb vključil za rock'n'roll nenavadna glasbila, kot na primer sitar ali marimbe. To se je zgodilo pod vplivom početja The Beatles oziroma Georgea Harrisona, ki je na plošči Rubber Soul oziroma v skladbi Norwegian Wood kot prvi uporabil sitar. Jones ga je uporabil v skladbi Paint It Black, medtem ko je v skladbah Under my Thumb in Out of Time uporabil marimbe, afriško glasbilo podobno ksilofonu, ki je bilo sicer nadvse ljubo Philu Spectorju in ga je slišati na skladbi Spanish Harlem v izvedbi Ben E. Kinga.
A če so z Under my Thumb Rolling Stones dolgo vrsto let začenjali koncerte in je obenem veljala za standardni del njihovega programa, so Out of Time zanemarjali. In obratno. Na aktualni turneji Šestdeset ne igrajo Under my Thumb, igrajo pa Out of Time. Gesto se da razumeti kot posvetilo Brianu Jonesu, ki je z Aftermath odigral zadnjo veliko partijo. Nekaj pred tem je dobil novo partnerko, manekenko Anito Pallenberg, ki je s svojo pojavnostjo in povezanostjo s svetom umetnosti, kot na primer z Andy Warholom, pri drugih članih izzvala zavist. Jaggerja je na primer navedla, da je hipno tudi on zamenjal tedanjo partnerko. Potem, ko je Pallenbergova leta 1967 postala dekle Richardsa, je to za Jonesa, ki je umrl 3. julija 1969, pomenilo njegov dokončni propad. A v času snemanja Aftermath ga je njena bližina navdihovala za eksperimente, ki so ta album označili.
Pri življenju so jo ohranjali drugi
Under my Thumb in Out of Time sta avtorstvo Mick Jaggerja in Keitha Richardsa in sta si vsebinsko podobni. Obe sta maščevalni in posmehljivi do bivših deklet. Ne ena ne druga pa nikdar nista doživeli, da bi izšli na mali plošči oziroma kot samostojni skladbi. Do Out of Time so bili Stonesi še posebej malomarni. Tako kot kompleten Aftermath album so so jo posneli leta 1965, izšla je aprila 1966, vendar pa je z njo še istega leta zaslovel angleški pevec Chris Farlowe, ki se je julija 1966 z njo povzpel na vrh angleške lestvice in pomeni njegov karierni vrhunec.
Po nekaterih virih je bila Out of Time v osnovi napisana za Farlowa. Za njegov glas. Farlow sprva nad njo niti ni bil navdušen, a je spremenil mnenje, ko je slišal aranžma z violinami. Po drugi strani pa aranžma z violinami sprva ni prepričal Jaggerja, a je kasneje tudi zavoljo uspeha skladbe na lestvicah spremenil mnenje. Celo več. Različica z godali se je pojavila tudi na plošči Metamorphosis, ki jo je kot zbirko hitov zasedbe Rolling Stones leta 1975 izdal njihov nekdanji manager Allen Klein, ki je imel pravico na vse skladbe Rolling Stones posnete do leta 1971.
Prav to različico je v filmu Bilo je nekoč v Hollywoodu iz leta 2019 uporabil tudi Quentin Tarantino. In Out of Time dal novo življenje. A pozor. Različica z godali, v kateri je slišati peti Jaggerja, je v bistvu različica, ki je ne igrajo Rolling Stones, ampak studijski glasbeniki. Posneta ni bila v ZDA ampak v Londonu, prav za Farlowa, kitaro na tem posnetku je pa odigral Jimmy Page.
Verzija z godali, v kateri je slišati Jaggerja, je dejansko demo posnetek, v katerem je Jagger za Farlowa skladbo odpel zgolj orientacijsko. Da mu jo je docela predstavil. Različice z godali, čeravno z Jaggerjem na vokalu, se torej niti ne da prištevati med dela Rolling Stones, čeprav je to ves časa veljala, saj se za to malenkost niti ni vedelo, ali pa se je ni upoštevalo.
V naših krajih je Out of Time doživela zelo uspešno priredbo s strani beograjske zasedbe Električni orgazam, ki so jo v prepevu Bejbe ti nisi tu posneli leta 1987. Nasploh lahko ob skladbi Out of Time ugotovimo, da so jo bolj kot njeni avtorji pri življenju ohranjali drugi izvajalci oziroma občinstvo, ki je ni moglo pozabiti.
O slednjem pričajo tudi posnetki iz aktualne turneje Rolling Stones, na katerih občinstvo ob izvedbi Out of Time doživlja malodane katarzične trenutke.
