Ivan Kramberger je bil samonikla družbena figura. Bil je dimnikar iz Negove na Štajerskem, ki je na poti s trebuhom za kruhom prišel do Nemčije, kjer je najprej delal v tovarni bakra, pa potem preko dopolnilnega tečaja spoznal dializne aparate, na katerih si je domislil par uradno patentiranih izumov. Z denarjem od patentov kot z nemško pokojnino se je vrnil v domovino in zaživel dinamično upokojensko življenje. Pisal je knjige z naslovi kot Kaj mora človek narediti, da postane srečen, Čudež, imenovan Kramberger, Srce Ivana Krambergerja iz Negove ali Pesmi moji materi in jih prodajal tako, da je krožil po deželi s starinskim avtom ter opico in uprizarjal javne nastope. Bil je kombinacija komedijanta, ljudskega človeka, uličnega prodajalca in še česa.
Leta 1990 je kandidiral na prvih slovenskih predsedniških volitvah, konkurenca so mu pa bili Marko Demšar s podporo ZSMS, Jože Pučnik s podporo Demosa in Milan Kučan s podporo ZKS-SDP in SZS-SZDL. Na koncu je Kučan v končnici premagal Pučnika, Kramberger kot tretje uvrščeni je pa dobil 18,5 odstotkov glasov. Uspeh na predsedniških volitvah ga je opogumil, da se je odločil sodelovati na parlamentarnih volitvah, oklicanih za december leta 1992.
Ekspresno prijetje
V sklopu predvolilne kampanje je 7. junija 1992 nastopil v Jurovskem dolu, ob 18.45 pa ga je prekinil usoden strel iz lovske puške z daljnogledom. Z okna svoje hiše nad trgom, kjer je bilo zborovanje, je Krambergerja v rame zadel tedaj 42-letni domačin Peter Rotar. Na poti v bolnišnico je Kramberger izkrvavel.
Če naj bi šlo pri Kennedyu za tri strele iz razdalje 80 metrov iz 6,5 mm italijanske puške carcano, naj bi šlo v Jurovskem dolu za en strel z razdalje 63 metrov iz lovske karabinske puške crvena zastava kalibra 8,57 mm.
V obeh primerih so osumljenca in kasneje obdolženca prijeli ekspresno hitro. Leeja Harveyja Oswalda so prijeli slabo uro po streljanju, potem ko je s pištolo ubil policista, ki ga je zaustavil na ulici, in se potem zatekel v kinodvorano. Vendar pa je Oswald streljanje na Kennedya zanikal, dva dneva po atentatu pa je tudi njega ubil atentator.
Krogle niso nikdar našli
Rotarja, za katerega se ne ve, kako je postal prvoosumljeni, so prav tako prijeli še isti večer, ko je dejanje že priznal. Priznal ga je tudi na sojenju, ki je bilo dva meseca kasneje, zaradi česar je bil obsojen na 9 oziroma naknadno na 12 let ječe. A tudi Rotar je kasneje, v intervjuju, ki ga je dal v zaporu, dejanje zanikal, njegova obramba je pa ves čas trdila, da se je streljalo iz sosednje hiše in z nekaj večje razdalje.
Pomisleki, da bi res streljal Rotar, poudarjajo še, da je bil tisti dan ob 2,5 promila alkohola v krvi pijan, da je bila lovska puška komajda opravilna oziroma so testi pokazali, da na 60 metrov razdalje nese 10 centimetrov vstran od središča. Za puško je bilo ugotovljeno, da se je iz nje streljalo, a najden je bil samo tulec, za katerega je obsojeni naknadno trdil, da mu je ostal od lova na srnjad. Predvsem pa nikdar niso našli krogle, ki je ubila Krambergerja. Rotar je bil obsojen zgolj na podlagi pričevanj in brez materialnih dokazov, policijska preiskava pa se danes razume kot pomanjkljiva. Vse to še naprej nudi osnove za razvijanje teorij zarote, ki so podobne kot v primeru J. F. Kennedyja. Da je obstajal tudi drugi strelec.
