Čeprav imamo le 213 kvadratnih kilometrov morja in za en maraton obale, je Slovenija, kot pravi Egon Brecelj, predsednik Zveze za športni ribolov na morju, v samem svetovnem vrhu. Zveza ima namreč tisoč članov, večina pa jih prihaja iz Istre. Pri športnem ribolovu se lahko lovi iz čolna, ki je zasidran ali je v gibanju, ali pa z obale, lovi se velike ribe (big game), lignje in sipe. Vseh disciplin, med katerimi je tudi natančno metanje vabe z ribiško palico (casting), ki se dogaja na kopnem, je 18, spadajo pa pod okrilje mednarodne krovne organizacije za športni ribolov na morju Confédération Internationale de la Peche Sportive (C.I.P.S.)

Za ribiške laike je gotovo najbolj zanimiva disciplina lovljenja velikih rib (big game). Katere ribe velikanke se lovi v našem akvatoriju, ki obsega 213 kvadratnih kilometrov?

Letos bomo organizirali že peto državno prvenstvo v disciplini lovljenja velikih rib. Od resornega ministrstva imamo dovoljenje za lov, pod pogojem, da uporabljamo razgradljive trnke, ki morajo razpasti v enem mesecu, in da katera koli velika riba ne sme iz vode. Edini dokaz za sodnike je meritev ribe, ki jo je treba opraviti pod vodo ob boku čolna in vse skupaj posneti s kamero. Tako tekmovanje običajno traja tri dni. Največje ribe pri nas so lica, luci, palamide, lampuge, modrulji, morske lisice, občasno se ujame tudi kakšna mečarica in pa seveda tuni.

Kakšen pa je bil doslej
največji ulov v slovenskem delu Jadranskega morja?

Tun, težak 300 kilogramov, ulovljen pa je bil v času Jugoslavije. Takrat smo imeli še kvote za izlov tune in se jih je smelo loviti. Večkrat se je zgodilo, da so ribiči velikanskega tuna ujeli po pomoti in ga nato pripeljali na obalo, ga razkosali in podelili ljudem. Danes je izlov tunov prepovedan, ker se Slovenija ob vstopanju v EU ni vključila v sistem ribolovnih kvot za tune, ker jih tu naj ne bi bilo oziroma jih nihče ne lovi. Če poklicni ali rekreativni ribič na trnek ali v mrežo ulovi tuna, ga mora vreči nazaj v morje, če ne želi tvegati kazni. V zadnjih letih je bil največji ulovljen tun težak sto in še nekaj kilogramov, ki pa je bil po fotografiranju seveda izpuščen.

Ampak, kot pravijo ribiči,
je tunov veliko.

Seveda jih je. Tudi tradicija izlova tunov je bila v Istri od nekdaj močna, v Križu pri Trstu je celo Ribiški muzej posvečen tunolovu. Zato smo se tako profesionalni kot športni ribiči že večkrat obrnili na pristojno ministrstvo s prošnjo po vključitvi Slovenije v sistem ribolovnih kvot za tune, ampak dosegli nismo nič. Tudi vprašanje je, če sploh bomo kaj. Prav bi bilo, da bi tudi v Sloveniji lahko lovili tune. Kvoto bi seveda pridobili poklicni ribiči, od tega bi lahko del pripadel tudi športnim ribičem, saj smo edini v Sredozemlju, ki ne smemo loviti tunov.

Katere vrste tunov pa so pri nas?

Tuni se pri nas zadržujejo skozi celo leto. So pa ribe selivke, k nam pridejo zato, ker imajo v našem morju obilico hrane v obliki papalin, skuš, šnjurov, sardel in sardonov. Je pa zanimivo, kako tuni lovijo svoj plen, ki je v velikih jatah. Pri gladini so mladi tuni, težki tam do 30, 40 kilogramov, spodaj pa velike ribe, težke tudi dvesto in več kilogramov, ki silijo jato plena proti površju. Večina tunov je vrste modroplavuti tun, Italijani jim rečejo tonno rosso. Gre za najbolj kvalitetno vrsto tunov, ki na Japonskem dosegajo rekordne zneske.

Torej bi država od tega imela nekaj v gospodarskem smislu, če bi vplačala kvote za izlov?

Seveda. Če bi si izborili kvoto, bi država lahko prodajala dovoljenja za izlov. Tako kot Hrvati, ki vsako leto organizirajo licitacijo za izlov določene kvote tunov. Poklicni ribiči bi lahko vozili turiste na ribolov, tukaj je cela vrsta dejavnosti, ki bi jih lahko vključili v ponudbo, povezano z izlovom tunov. Tako pa se večina tunov izlovi na črno.

Glede na to da športni ribiči lovite tudi lignje, kakšen pa je bil največji ulovljen primerek tega glavonožca?

Tri kilograme, dolžine več kot en meter.

Ampak to niso ribiške zgodbe?

Ne, nikakor ne. Tako veliki lignji so v našem morju nekaj povsem običajnega. Le da je bil letos izlov slab zaradi izredno velikega števila morskih klobukov.

Potapljači, ki delajo v vodah Luke Koper, večkrat razlagajo, da se največje ribe skrivajo prav ob luških pomolih, kjer so varne pred ribiči.

Tam je hrane veliko in okolje je za ribe primerno, ker imajo ob pomolih svoja skrivališča. Tudi v Izoli je bilo največ rib pod znamenitim Siemensovim dokom. Odkar ga ni, so šle drugam, ker nimajo več kritja. Lani smo uspeli pri načrtovalcih prostorskega morskega načrta doseči pobudo, da se v naše morje umesti podvodni greben. To je sicer že stara zgodba, prvi pobudnik tega je bil Ugo Fonda, ampak šele letos je do tega dejansko prišlo. Izbrati je treba le še parcelo, na katero se bo ta greben umestil, ker je treba upoštevati vse dejavnosti, od školjkarstva do ribištva, ki se dogajajo pod morjem.

V kakšni kondiciji je pravzaprav slovenski podmorski živelj?

Največji problem slovenskega morja so kočarji, ki izlovijo vse, kar se v morju nahaja. Predvsem ribje mladice in ikre ter jajca mehkužcev. Drugi problem je tudi izlov cipljev in spremljevalne ribe iz rezervatov. Poklicni ribiči so dobili dovoljenje za izlov velikih jat na osnovi velikih jat cipljev, ki so se v našem morju zbirali, ker so imeli mir in obilo hrane. Teh jat ni več v takšnem obsegu kot nekoč, ribiče pa zanimajo zgolj bele ribe, kot so orade, brancini, riboni, ovčice … Za izlov iz rezervatov bi bilo treba vsaj za pet let predpisati lovopust. Da se morska populacija okrepi. Ko se ribe drstijo, jih je treba pustiti pri miru, ne pa da se jih lovi z zabodnimi mrežami dolžine 12 metrov. Ta mreža ni selektivna in pobere vse, zato se populacija rib v našem morju nenehno manjša. Ampak oni tega ne razumejo, da bodo na ta način izropali slovensko morje.

Kako pa je z dovoljenji za
športni ribolov?

Z obale se lahko lovi povsod, tudi v rezervatih in krajinskih parkih. Ne sme pa se loviti v marinah in kopališčih. Za izlov iz čolna pa moraš imeti dovoljenje. Dovolilnico oziroma karto, dnevno ali tedensko, lahko kupiš na spletu. Tisti, ki imajo letne dovolilnice, pa so člani enega izmed 17 društev, kolikor jih imamo. Športni ribiči imamo koncesijsko pogodbo z ministrstvom in izdelujemo in izdajamo dovoljena za trnkarjenje kot tudi za podvodni ribolov. Imamo tisoč članov.

Zadnja leta lahko prebiramo, da so v našem morju določene vrste rib, ki jih prej ni bilo. Ste tudi športni ribiči odkrili kaj nenavadnega?

Skakavke ali strelke so ena takšna vrsta, ki je prej nismo poznali, zaradi bolj toplega morja so prišle k nam iz zahodne obale Afrike. Letos so se pojavile v velikem številu in lahko tehtajo tudi do osem kilogramov. Športni ribiči smo takoj obvestili pristojne službe, da bi bilo treba v zvezi s temi ribami kaj ukreniti, saj so strašne plenilke. Pa ni bilo popolnoma nobenega odziva. Hrvati so na primer takoj odredili izredni izlov, saj so jih opazili tudi v reki Dragonji. Kakšnih 40 ton jih je bilo tam. Celo to so naredili, da so nemudoma podelili rečne dovolilnice za njihov izlov. Zavedajo se, da bi strelke dolgoročno lahko postale problem. Je tujerodna, je napadalna in ogroža ekosistem. Sam pa sem ujel dve nenavadni ribi, ena je prilep – riba, ki se s priseskom na zgornji strani glave prisesa na večje ribe, druga pa je bila čudna črna riba, ki je nihče ni prepoznal.

Priporočamo