Smrekovško pogorje je bilo ob koncu srednjega in zgodnjega oligocena podvrženo vulkanskemu delovanju. V tem obdobju je prišlo do premikov Afriške oziroma Jadranske plošče, ki se je spodrivala pod severno ležečo Evrazijsko ploščo. V tistem času je bilo smrekovško območje pod morjem. Izlivi lave so prišli na dan ob smrekovškem prelomu. Prisotne so predvsem andezitne kamnine, ki jih videvamo na vrhu Krnesa in Komna. Gre za najmlajši vulkan na Slovenskem. Poleg geoloških so tu še geomorfološke, hidrološke kot tudi botanične, zoološke in pokrajinske posebnosti. Komen z okolico ima zato značilnosti naravnega rezervata – južna travnata pobočja in gozdni sestavi na severni strani.
Smrekovec ni privlačen samo za gobarje in nabiralce borovnic ter brusnic, temveč tudi za ljubitelje živali – ruševec in divji petelin imata prav tu najmočnejšo populacijo v Sloveniji. Smrekovško pogorje radi obiščejo planinci, turni smučarji in kolesarji, saj je z razglednega grebena videti na štajersko in koroško stran, še posebej izstopa vrh Komna.
Črno jezero ali Končnikova mlakuža leži pod severnim pobočjem Krnesa. Meri 25 metrov v dolžino, prav toliko v širino, globoko je dva metra. Gre za res idiličen prostor, primeren za meditiranje in uživanje v tihoti. Žal pot ni markirana, tudi nekdaj dobro viden kažipot na jasi pod Krnesom je bil pred časom odstranjen. Z naše poti (VPP XIV. divizije) je komaj dvajset minut sestopa do jezera.
Opis poti
Od Doma na Smrekovcu (kontrolni žig št. 26) naša pot pelje proti zahodu, skupaj s SPP 1 (Slovensko planinsko potjo) in K (Koroško mladinsko transverzalo). Najprej se povzpnemo skozi gozd na greben. Lahko obiščemo še vrh Smrekovca, 1577 m, ki je zelo blizu. Slemenska pot je zanimiva, nenaporna, hodimo izmenoma po gozdu in velikih jasah. Na travniku tik pod Krnesom se potka odcepi proti Črnemu jezeru, naša pot pa vrh obide po južni strani. Če imamo voljo in čas, lahko gremo tudi na njegovo teme in se nato spustimo po drugi strani do kažipota na sedlu.
Grebenska pot nato vodi po gozdu in pripelje na velik travnik s kapelico sv. Cirila in Metoda. Vrh Komna, 1684 m, dosežemo v 15 minutah. Razgled z njega je res veličasten – na vzhodu vidimo Krnes, 1613 m, na zahodu Raduho, 2062 m, levo osrednje Kamniško-Savinjske Alpe, malce južneje Mozirske planine z Boskovcem, 1583 m, na drugi strani doline Rogatec, 1557 m, Lepenatko, 1425 m, in Kranjsko reber, 1435 m. Skrinjico s kontrolnim žigom št. 27 najdemo pri kapelici sv. Cirila in Metoda.
Zanimivosti
Na Smrekovcu so se bili številni boji; najbolj znan je preboj junaške Štirinajste v hudi februarski zimi leta 1944 čez glavni greben v dolino Bistre. Iz Belih Vod so naši borci krenili skozi Zaloko, se dvignili nad njo čez sedlo Kal na južno pobočje Smrekovca, nato s Podplanine na najvišji vrh Komen in navzdol do Travnika, od tod pa na severno pobočje Smrekovca h kmetoma Hlipovcu in Lahu v Bistro. Tu se je del Šercerjeve brigade kot divizijska predhodnica združil z delom divizije, ki je 24. februarja zjutraj pri obeh kmetijah vodila hude boje s sovražnikom, ki je pritiskal iz Črne po dolini Bistre. Del Šercerjeve brigade pod vodstvom namestnika komandanta Štirinajste Toneta Vidmarja - Luke se je po celodnevnem maršu zvečer prebil do Sv. Jakoba – Koprive (tj. 8 km od Črne na Koroškem). Glavnina Štirinajste se je v zadnjih dneh nemške ofenzive, razdeljena na nekaj večjih in manjših skupin, prebijala naprej proti zahodu; brez streliva, borci so bili premraženi in do skrajnosti izčrpani, precej jih je padlo. Toda tudi sovražniku je zmanjkalo moči in 25. februarja zvečer je končal svojo ofenzivo. Menil je, da je Štirinajsta v celoti uničena, čeprav so se 26. februarja posamezne nemške enote še spopadale s skupinami Štirinajste.
