Štiriindvajsetega aprila nas v Sloveniji čakajo parlamentarne volitve. Volilna kampanja je v polnem zamahu, na javni televiziji se je začela 24. marca s prvim soočenjem devetih predsednikov in predstavnikov strank, ki v tem mandatu sedijo v parlamentu, Tanje Fajon (SD), Romane Tomc (SDS), Luke Meseca (Levica), Mateja Tonina (NSi), Marjana Šarca (LMŠ), Marjana Podobnika (Povežimo Slovenijo), Alenke Bratušek (SAB), Zmaga Jelinčiča (SNS) in Ljuba Jasniča (DeSUS). Že upravičenost sodelovanja Marjana Podobnika kot predstavnika parlamentarne stranke na tem soočenju je vprašljiva, saj je gibanje Povežimo Slovenijo nastalo šele pred kratkim in samo ena od petih strank, ki jih gibanje združuje, Počivalškova Konkretno (ki je nastala iz preostanka v parlament izvoljene SMC), sedi v parlamentu.
Še bolj vprašljiva je uredniška politika organizacije nadaljnjih predvolilnih oddaj. Uradno se je v boj za mesta v parlamentu v naslednjem mandatu podalo 20 strank, na RTV SLO pa so se odločili, da bodo soočenja vodili v dveh popolnoma ločenih skupinah, ki na nacionalni TV ne bodo imele nobene priložnosti neposredne izmenjave mnenj. Stranke so razdelili na parlamentarne (tiste, ki v parlamentu sedijo v tekočem mandatu), ki jim bo omogočenih 10 soočenj v najbolj gledanih terminih, in neparlamentarne, ki se bodo gledalcem – volilcem lahko predstavile le štirikrat v zgodnjepopoldanskih urah. Pri tem so zunajparlamentarni stranki Naša dežela Aleksandre Pivec določili status parlamentarne stranke, ker naj bi bila naslednica stranke DeSUS, čeprav ta stranka samostojno kandidira na volitvah, istočasno pa Golobovi stranki Gibanje Svoboda, katere člana sta dva trenutna nepovezana poslanca Janja Sluga in Jurij Lep, tega statusa niso priznali.
Uredniška delitev kandidatk na prvo- in drugorazredne stranke v gledalcih poraja hud dvom o nepristranski poziciji javne TV v volilni kampanji, o neodvisnem podajanju informacij in njihovi verodostojnosti. S tem je vodstvo RTV SLO ustvarilo udobne okoliščine, v katerih se prekaljenim politikom etabliranih strank ne bo treba soočiti z nekimi političnimi novinci. Vse politične stranke, ki so se podale v predvolilno tekmo za mesto v parlamentu, izpolnjujejo zahtevane kriterije za kandidaturo. V demokratični družbi bi morale imeti vse popolnoma enake možnosti za nastope na javni televiziji ter za predstavitev svojih programov, stališč in vizij nadaljnjega razvoja naše družbe in naše države gledalcem – njihovim potencialnim volilcem. Prav bi torej bilo, da javna televizija organizira medsebojna soočenja vseh nastopajočih strank v predvolilni tekmi. Če bi kakšna stranka zaradi lastnega občutka večvrednosti zavračala sodelovanje v oddajah skupaj z novimi igralci na političnem parketu, bi bila to tudi koristna informacija za širšo javnost, kako ta stranka razume predstavniško demokracijo in ustavno načelo, da ima oblast ljudstvo.
Štiriindvajsetega aprila bodo državnozborske volitve. Šele volilci bomo s svojimi oddanimi glasovi odločili o sestavi parlamenta v prihodnjem mandatu, katere stranke bodo parlamentarne in katere ne. Zato je poteza deljenja strank na parlamentarne in neparlamentarne v predvolilnem boju, kot jo je izvedlo vodstvo RTV, lahko razumljena le kot izrazito pristranska in navijaška. Nedopustna in nesprejemljiva. Po srbsko-madžarskem zgledu?
Kaja Lipnik Vehovar, Ljubljana
