Ob javno izraženem namenu, da se postavi spomenik osamosvojitvi, ki ga je predlagal Milan Kučan, velja spomniti na obdobje, ki ga simbolizira obstoječi spomenik revoluciji in na simbole, ki označujejo čas po osamosvojitvi, ki je tudi bila neke vrste revolucija.
Ni slučajno, da je spomenik osamosvojitvi predlagal Milan Kučan, ki je pri tem dogodku imel odločilno vlogo, da se je zgodil, kot se je, in ne kako drugače. Kučanova vloga je bila manj na očeh, a nič manj pomembna, kot so bili pomembni tisti, ki si sedaj prvenstveno prilaščajo zasluge za odcepitev od velike države, v kateri so se razraščali nacionalizmi in separatizmi.
Kučanov spomenik osamosvojitvi bo že našel svojo lokacijo, Trg republike, ki bi se moral bolj logično imenovati Trg revolucij, je velik in prostora je veliko. Morda pa bi Kučanov spomenik osamosvojitvi koncipirali bolj moderno – z več manjšimi vsebinsko zaokroženimi pomniki naše samostojnosti. Prvi pomnik je že oblikovan, spomenik izbrisanim v obliki simbolne črke Ć. Lahko bi dodali še spomenik prenosa ogromnega javnega premoženja na investicijska podjetja in posameznike, ki so znali brez lastnega denarja »kupiti« velike tovarne. Morda spomenik v obliki črke L kot lastninjenje ali T kot tajkuni. Temu obeležju bi lahko sledilo obeležje prehoda socialno senzitivnega socializma v brezobzirni kapitalizem, ki ga sedaj uživamo. Pa spomenik prehoda enopartijskega v večstrankarski sistem. Tudi spomenik samoupravljanju kot edinstvenemu sistemu politične participacije, o katerem lahko delavski razred danes le sanja.
Ti posamezni Kučanovi spomeniki osamosvojitve bi se lahko zaključili ob obstoječem spomeniku revolucije, na katero nikakor ne smemo pozabiti. Gre za revolucijo, ko je večinska volja ljudi rekla ne kapitalizmu in ljudem odtujenemu političnemu sistemu, ki so ga vodile samooklicane elite. Šlo je za socialno, politično in ekonomsko revolucijo, ki je v prvo plat postavila ljudi in njihove osnovne potrebe, sistem, ki je temeljil na tovarištvu, ne več na gospostvu, na tovariših, ne pa gospodih. Gre za spomenik boljših in bolj pristnih medsebojnih odnosov med ljudmi, kar danes pogrešamo. Gre za spomenik izjemno uspešnemu gospodarskemu sistemu, saj smo v času socializma kot država oziroma republika zgradili velike gospodarske sisteme in tovarne, ki so bili uspešni in so dobičke dajali tistim, ki so vse to ustvarili – nazaj v javno sfero. Po osamosvojitvi se ne spomnim podobnega ekonomskega projekta nove države. Tudi na osebni ravni smo si Slovenci v socializmu enormno materialno opomogli, in sicer enakomerno, skoraj vsak je lahko ustvaril svoj dom (hišo, stanovanje), kar je danes misija nemogoče.
Očitek, da je šlo za totalitaren politični sistem, zavračam: bil je to politični sistem sicer z eno samo politično stranko, vendar pa z ogromno obvodi pri konkretnem odločanju: SZDL in samoupravljanje sta dejansko lahko o vsem konkretnem odločala – politični sistem se je stalno trudil za pluralnost. Nismo bili vsi člani Zveze komunistov (to so bili le najbolj zagrizeni kot denimo Janez Janša), vendar pa smo vsi po vrsti bili avtomatično člani samoupravnega odločanja, kar je sedaj nedosegljiv sen vseh delavcev. Danes je vse drugače, imamo svobodo ustanavljanja strank, vendar pa je kljub temu politični sistem veliko bolj totalitaren: nekaj strank, ki imajo za seboj nepomembno število članov, trdi, da predstavljajo vse ljudi in samovoljno o vsem odločajo, ko pridejo na oblast – daleč od sposobnosti participacije javnosti. Osebno se v tem političnem sistemu čutim bolj politično totalitarno ogrožen kot v prejšnjem sistemu. Namreč, stopnja demokracije se ne določa po možnosti ustanavljanja političnih strank, ampak po tem, koliko je slišan in koliko velja glas občana, ki ni partijski niti vladni funkcionar, niti ni bogataš. Občutek imam tudi veliko večje materialne ogroženosti s strani vladajočih elit, ki si nebrzdano in nekaznovano prisvajajo nepojmljivo visoke materialne koristi (trgovina z orožjem, javni razpisi, preplačane elektrarne, nakup zaščitne opreme ...) na račun javnega dobrega. Tudi v socializmu je kdo kdaj kaj vzel, česar ne bi smel, a je šlo za smešno male vrednosti in dejanja so bila hitro sankcionirana: brez odvetnikov in sodišč, enostavno je takšna oseba izgubila položaj, službo, ugled.
Tako bosta Kučanova serija spomenikov (ali en sam spomenik osamosvajanju) in obstoječi spomenik prvi revoluciji predstavljala rezultate dveh revolucij in vsega, kar smo se iz njih naučili. Upam, da kmalu napoči čas, ko bo prišlo še do tretjega preobrata in bomo sposobni pobrati najboljše iz obeh nedavnih zgodovinskih izkušenj in bomo (morda po islandskem navdihu) oblikovali dejansko odprt, vključujoč in transparenten sistem upravljanja države (seveda brez nepotrebnih političnih podjetij v obliki strank) in socialno in okoljsko senzitiven ekonomski in finančni sistem za boljšo prihodnost, ki si jo moramo sami zaslužiti in izpeljati. Sicer ostanemo ovce.
Bojko Jerman, Dolsko
