Sedim ob Ljubljanici v prijetni senci na Eiprovi, pijem kavo in se sprašujem, ali smo res zabredli že tako globoko, da dopuščamo nasilje nad starejšimi, onemoglimi, dementnimi in pomoči potrebnimi, ali smo res tako neodgovorni, da ne vidimo tistega, kar se dogaja okoli in blizu nas, smo res slepi in gluhi za klice, ki vpijejo na pomoč in nas prosijo, da si vzamemo trenutek časa in jim, starejšim onemoglim, dementnim, pomagamo iz stiske in preprečimo psihično in fizično nasilje, ki se dogaja vsakodnevno po domovih za starejše?
Ne, nismo slepi in gluhi. Slišimo njihov klic po pomoči. Z vso odgovornostjo se uprimo nasilju, ki se dogaja po domovih za starejše, pomagajmo jim in jim prisluhnimo.
Ta pesem spodaj je izpoved stanovalke, ki je sicer nepokretna, vendar še tako pri moči, da je napisala bridko pesem, ki nas roti, da ji pomagamo, da jo slišimo in uslišimo.
Tudi to se zgodi
Ob šestih zvečer me v posteljo dajo,
Bila je nedelja, da prej gre domov,
ker nisem še mogla do desetih zaspati,
bi rada vzela tabletko za spati.
Pa se v nerodnosti ta je zgubila,
je zvonček za to, da pozvonim,
je prispela ponočna, da reši skrbi,
še bolj se zaplete, naj slišijo vsi.
Ko ji povem, kje drugo dobi,
jo v roko vzame, na mizico da,
ne morem je vzeti, pretemno je bilo,
pa v drugo poskusi, mi tudi ni šlo.
Jo prime v roke, mi v usta jo da,
s tole opazko, odprite gofljo.
Gofljo, ponovim dvakrat za njo,
ko z ja pritrdi, da sem slišala prav.
Ponoči premlevam, kdo jo uči,
da taka žaljivka iz ust ji zleti,
so višji po činu, mi reče gospa,
saj veliko prispevam, da službo ima.
Nevenka M. Semolič, Ljubljana
