Naslovni pregovor podaja dve sporočili. Prvo poznamo iz prigod v vsakodnevnem življenju, drugega, pomembnejšega, pa skorajda nismo zaznali.
Prvo sporočilo pove, da tedaj, ko presojamo pretekle dogodke, zlahka ugotovimo, kaj je šlo narobe. Biti general pomeni, da šele po tem, ko ni mogoče ničesar več popraviti, postane jasno, kaj je šlo narobe. To se dogaja, ker so dogodki neponovljivi (ireverzibilni). Vendar »general« takšno prakso lahko uporabi tudi koristno. S spremenjenim pristopom in ravnanjem se v bodoče lahko uspešno izogne podobnim slabim odločitvam.
Drugo sporočilo naslovnega pregovora pa prinaša pomembnejše napotke. Razkrije, da je bila v procesu odločanja zamujena priložnost, da bi se izbrala boljša ali celo optimalna odločitev. Prav takšno sporočilo lahko razberemo tudi iz zgodbe o razpadanju sistema plač v javnem sektorju (JS). Kaj je bilo spregledano pred dvema desetletjema ko se je rojeval nov plačni sistem? Kot generali po bitki danes ugotavljamo, da bi morali avtorji sistema zahtevnost del in nalog tehtati relativno s točkami, na pa ga neposredno določati kar s tarifnimi postavkami v evrih. Zahtevnost del in nalog se praviloma tehta z analitično oceno štirih skupin zahtev (usposobljenost, odgovornost, pooblastila, pogoji dela) in meri v točkah, plačilo v evrih po tarifi pa je nagrada izvajalcem del in nalog. Če se ti dve kategoriji ne obravnavata ločeno kot dva podsistema, dobimo kaotično stanje, kakršno imamo danes v sistemu plač v javnem sektorju.
Ko se je pred leti na novo oblikoval plačni sistem, so se razmerja med delovnimi mesti (DM) ugotavljala s preprostejšo sumarno metodo, brez uporabe zahtevne metodologije analitičnega ocenjevanja zahtevnosti DM. Najprej se izberejo tipična delovna mesta. To omogoča, da se na podlagi primerjave določi rang vseh DM v JS. Avtorji plačnega sistema so imeli kar srečno roko, saj so z nezahtevnim postopkom sestavili uporabno lestvico zahtevnosti delovnih mest v JS. Vsakemu rangu so pripisali še tarifno postavko. Danes kot generali po bitki vemo, da bi avtorji morali zahtevnost DM prikazati v točkah, ne pa v tarifnih postavkah. Tako bi se glede na zahtevnost del in nalog v plačnem sistemu ohranila (relativna) razmerja med DM ne glede na vpliv številnih dejavnikov (inflacija, življenjski stroški …), ki narekujejo tekoče usklajevanje plač v JS.
Razmere na področju plač v JS so danes podoba hudourniškega razdejanja. Prvotno razmerje med najvišjo in najnižjo tarifno postavko se je več kot prepolovilo. Tretjina plačnih razredov je izven uporabe, ker zajamčena plača presega njihovo vrednost. Plače najvišje ovrednotenih DM so dobesedno strmoglavile, množica zaposlenih, ki prejema zajamčene plače, pa nezadržno raste. Popolna pasivnost vseh vlad po uzakonitvi novega sistema plač učinkuje kot diverzija. Pa tudi izvoljeni predstavniki ljudstva dogajanja in zaplete okrog sistema plač očitno obravnavajo kot obrobno zadevo.
Hovnikova, še nedavno ministrica, je očitno imela uporaben načrt za razpletanje tega gordijskega vozla. Kot naročeno, se je vpletla Erika s svojim TV projektom Tarča. Njena neizprosna kritika ravnanja ministrice Hovnikove je posegala tudi v polje, ki ga obvladujejo eksekutorji. Koristi takšnega ravnanja ne odtehtajo povzročene škode. Opaziti je bilo, da Erika načrtuje podoben pristop tudi v primeru službenega vozila ministra Kumra. Vendar je, tako je bilo videti, nekdo odločno in pravočasno ustavil projekt rušenja okoljskega ministra.
Ob vsem znanem se sprašujem, kako se je lahko zgodilo, da nobena vlada ni odločno intervenirala v projektu plačnega sistema v javnem sektorju. Nedvomno niso želeli ravnati kot generali po bitki in so raje zaobšli prezahteven projekt. Za takšno škodljivo ravnanje izvršilne veje oblasti ni nobenega opravičila. Tudi zato, ker je vsak četrti aktivni državljan Slovenije zaposlen v eni od dejavnosti javnega sektorja, ki štejejo kar tri tisoč proračunskih uporabnikov.
Janez Krnc, Litija
