Samo tole bi zapisal ob rob težavam Slovenskih železnic (SŽ) na liniji Maribor–Ljubljana, kjer so ta konec tedna potrebovali za pot kar 8 (osem!) ur. Glede izjave direktorice SŽ, da so klicali dva avtobusna prevoznika in da sta potrebovala za to, da gresta iskat potnike vlaka v okvari, tri ure, je treba povedati, da SŽ najema samo takšne avtobusne prevoznike, ki so do okolja prijazni in imajo avtobuse na parni pogon – tako kot so imeli nekoč lokomotive. In zato so potrebne tri ure, da najprej voznik najde kurjača, nato pa ta začne sekati drva za podkuriti. Ker seveda nihče ni pričakoval, da bodo morali voziti tudi pozimi. In ko nasekajo dovolj drv, je problem, ker ne najdejo vžigalnika. No, končno, ko najdejo še to in zakurijo ogenj, se v uri in pol nabere v kotlu avtobusa dovolj pare, da lahko odpeljejo.
V primeru težav z električnim omrežjem noben nov električni vlak ne bo peljal. Zanimiva rešitev bi bila, da bi imel električni možnost pripeti najmanjši vagon, v katerem bi bil elektroagregat, ki bi dajal dovolj energije, da se vlak pelje. V tem primeru se lahko električne kompozicije uporablja tudi na neelektrificiranih linijah. Ali pa po žledolomih, izpadih napajanjih itd. Na prikolici pa mora biti obvezno rezervni kompresor za zrak; avtomat za čaj in kavo pa tudi deluje na elektriko.
SŽ, ki ima novih vlakov za 200 milijonov, skratka nima sklenjene pogodbe z avtobusnim prevoznikom, ki bi lahko zagotovil enega ali dva avtobusa kadarkoli? Pri avtobusu potrebuješ pet minut po tem, ko ga spraviš v pogon, da se odpelješ. Če pa je avtobus predviden za dežuranje, potem se vklopi grelec vozila, ki drži temperaturo motorja na 60 stopinj celzija in je topel takoj, ko ga voznik spravi v pogon.
No, ker imamo mnogo podpornikov zelenega prehoda, morda pa bi vsak potniški vlak vlekel za seboj še en večji vagon z drvmi in gašperčkom, da če vlak crkne, lahko zakurijo, da jim je toplo.
SŽ so sicer od leta 2020 lastniki avtobusnega prevoznika Nomago.
Mitja Vilar, Šmarje Sap
