Politika pa je prepričana, sicer ne vsa svetovna politika, da ljudje upravljamo z ozračjem. Da imamo gumb ali bolje rečeno igralno oziroma krmilno ročico, ki se ji reče ogljikov dioksid CO2. Ampak ne ves CO2 v ozračju, pač pa samo tisti iz izpustov človeštva oziroma iz njegovih naprav, transportnih strojev in energetskih objektov.
Članek je bil nujno potreben, saj se politika problemu stroškov zaradi zelenega prehoda in razogljičenja izogiba. Namreč, izvedeli smo za bolj objektivno obravnavo zelenega prehoda, ki jo je predstavil guverner belgijske centralne banke Pierre Wunsch, ki je aktiven na tem področju tudi v svetu Evropske centralne banke (ECB): »Zeleni prehod ni zastonj kosilo, so pa stroški obvladljivi,« je na predavanju poudaril Wunsch. Kot je izpostavil, je velik izziv zelenega prehoda v EU komunikacija, saj je dozdajšnje pretirano poudarjanje pozitivnih vidikov tega prehoda privedlo do negativnega odziva pri prebivalstvu. Po Wunschevih besedah je treba opraviti celovito in poglobljeno razpravo in biti odkrit ter pošten glede stroškov zelenega prehoda. »Ne smemo prodajati samo pozitivnih zgodb in biti potem presenečeni, ko nastanejo protesti in nasprotovanja v javnosti,« je bil jasen. Spomnil je na politično škodo, ki so jo po Evropi v zadnjih letih utrpele zelene stranke in vlade, ki so izvajale korenite ukrepe v smeri zelenega prehoda.
Pomislimo ob tem na proteste kmetov v Evropi in tudi pri nas. Škoda, da Wunsch ni omenil vojn po svetu, ki poleg množice mrtvih pomenijo tudi velike količine strupenih izpustov, tudi CO2, ko gorijo naftni vrelci (Irak, več mesecev), padajo bombe, gorijo požari po mestih in v okolju. Žal evropska komisija, ko uvaja direktive z davkom na CO2, zavestno spregleduje vojna žarišča, ki so neobdavčena.
A tudi tu se premika, kot nas je obvestila Tina Kobilšek, slovenska pogajalka na podnebnem srečanju v Bakuju, COP 29 (RTV, Odmevi, 19. 11.). Pove, da ocenjujejo, da vojne pomenijo 5,5 odstotka izpustov toplogrednih plinov. Tu je Slovenija, skupaj s partnerji, organizirala dogodek na temo vojaškega razogljičenja. No, poudarila je tudi, da naj bodoči, bolj ambiciozni cilji, ki bi jih dogovorili na naslednji podnebni konferenci v Braziliji, med drugim (recimo 1,5 stopinje) temeljijo na znanosti. Dodal bi, in ne na dogmi, ki žal nastaja zaradi odsotnosti podatkov in znanstvenih dejstev.
Namreč, prav tu je politika izjemno prazna, neznanstvena, kar menim, da je njena glavna krivda, da zelenega prehoda in razogljičenja ne razumemo, zato tudi ne stroškov. Znanost pomeni kritično mišljenje, pomeni znanstveni dvom, torej odpira razpravo (besede Wunscha) in ne duši (cenzurira) drugačnih mnenj, ki morda izvirajo iz premalo poljudnih informacij. Kaj naj javnosti pomeni, če politika namesto podnebnih dejstev omenja v zagovor administrativni Pariški sporazum ali pa več tisoč strani od političnega Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC)? Domnevam, da kljub digitalni pismenosti ljudje ne iščejo odgovorov na podnebna vprašanja. Lažje je verjeti ali kar verovati v politiko, pa bo, kar bo. Ampak nekateri se pa le vprašamo, kakšen pa je odstotek naših izpustov CO2 v naravnem. Slednji je namreč osnova za življenje rastlin, tudi za več pridelka poljščin in hrane, če ga je več. Meritve na 3400 m visoki gori Mauna Loa na Havajih kažejo, da je vsega CO2 v ozračju 0,0422 odstotka (oktober 2024). Koliko je v tem naših izpustov CO2? Iz znanstvenih člankov izvemo, da 6 odstotkov od 0,0422 vsega CO2, kar znese 0,0025 odstotka CO2 iz človekovih izpustov v celotni atmosferi planeta. Javno sprašujem politiko in znanost, kako naj ta malenkost CO2 upravlja s podnebji? Imam pravico, da ne razumem, če nimam odgovora. In zato nisem pripravljen metati denarja v prazno, brez učinka.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana
