Ali smo vojaško ogroženi in od koga? Nismo bili do trenutka, ko smo začeli podrejeno sodelovati z ZDA (in z intimno željo nekaj evropskih držav) na strateškem porazu Rusije. Pomeni lažji dostop do danes aktualnih »zemljin«. Kar se je popolnoma izjalovilo. Strateški poraz doživlja Evropa. Danes je, kot je: Rusijo kot evropsko državo smo izgnali iz Evrope miselno nekam v Azijo in jo s tem v našem zdaj »otoškem« ostanku naredili bojda za vojaško grožnjo. Ali nas bodo Rusi napadli ali kdo? Vprašati se moramo, zakaj le. Kaj je sploh vredno v Evropi, da bi se Rusija spustila v to?
Ali je oboroževanje »poslovna priložnost«? Menda je slovenski premier Robert Golob omenil, da je oboroževanje lahko poslovna priložnost? Mnenja »prvaka opozicije« sploh ni treba slišati, pa prav on najbolje ve, kako je s tem. Za Slovenijo in tudi za vso EU poslovna priložnost? Poslovna priložnost je samo v dveh primerih: da imamo vojaško industrijo in proizvode prodajamo drugim, ali da investiramo v bodočo profitabilno vojno. Zadnjo takšno »poslovno priložnost« so izvedli Američani med drugo svetovno vojno, ko so recesijo rešili tudi z investicijami v vojaško industrijo ter mobilizirali nezaposleno delovno silo. Potem so si desetletja zmago bogato zaračunali na enega in sto načinov. Investiranje v samo vojsko za obrambo pred nikomer pa je izguba materialnih in ljudskih resursov. Lahko imamo v EU prevelike vojske za odvračanje vojaških groženj, vendar imamo boljšo rusko ponudbo o novi varnostni strukturi v Evropi. Ta je znatno cenejša in varnejša, ampak mi ne bi?
Investicija v oborožitev tudi ni samo enkratna naložba, ampak poznejši, prav tako velik strošek z vzdrževanjem vojaških sredstev v življenjskem ciklu in seveda vojaškega in podpornega osebja in še raznih »outsourcing« podjetij.
Koliko in od kje vojaško osebje? Vsa ta nova oborožitev in s tem povečanja vojske brez vojaškega kadra ni nič. In veliko novo oboroževanje pomeni še več kadra. Predvsem profesionalnega, ker današnji oborožitveni sistemi niso enaki tistim v Napoleonovih časih, ko si na hitro iz vsakega nepismenega kmeta lahko dobil ešalonirano topovsko meso. Današnje vojske zahtevajo visoko specializirane vojake vseh ravni in zvrsti.
Že danes imamo problem z ustrezno delovno silo zaradi mizerne natalitete, kaj bi šele bilo s povečano vojsko! Vojska zahteva zdrave, mlade in sposobne; jih bomo z ekstremnimi mirnodobnimi plačami (ker drugače jih pač ne bomo pridobili in zanič vojska je vojska, ki obstaja samo za denar) vzeli drugje? Kdo bo pa delal? In kdo bo vojsko plačeval? »Poslovneži« že ne. Že zdaj uvažamo tujo delovno silo, ker svoje nimamo. In tudi, a kdo misli, da je mladina željna vojskovanja? Bomo morali, ko bo treba, to bodo vedeli politiki, uvesti izredno stanje in diktaturo? Ker druge rešitve tega problema ni in je ne bo.
Seveda, lahko da obstajajo še drugi razlogi tega oboroževanja. Kot je reševanje raznih »Volkswagnov« deindustralizacije in nekonkurenčnosti evropske industrije. Morda je razlog uravnoteževanja trgovinske bilance z ZDA? Ker nam kaj veliko drugega nimajo za prodati, nam bodo pa pregrešno drago orožje. Potem so v Evropi še odprte rane dveh svetovnih vojn na srednjeveško podlago. Nemci še niso pozabili izgube večine Prusije. Italijani nas vsake toliko časa spomnijo, da je Istra italijanska. Madžari rišejo svoje zemljevide. Lahko se nam zgodi, da bomo vso to orožje porabili za lastne evropske (in celo notranje državne) potrebe, kot v bivši Jugoslaviji.
Skratka: Evropa je pred še eno fatalno napako med vsemi drugimi. Ko nam že vse slabo kaže, gremo še v oboroževanje. Recept za permanentno stagnacijo in posledice le-te. Dvakrat nam je premalo, hočemo še. Zakaj že?
Jože Rotar, Dobriša vas
