Z gospodarskega in socialnega vidika še vedno obstajajo izrazite razlike med nekdanjo Zahodno Nemčijo in nekdanjo Nemško demokratično republiko (NDR). Delavec z vzhoda prejema približno 70 % plače delavca z zahoda, stopnja brezposelnosti pa je še vedno okoli 50 % višja, kljub množičnemu izseljevanju na zahod. Mnoga mesta so se izpraznila. Raziskava nemškega inštituta Ifo je pred nekaj leti razkrila, da ima Zahodna Nemčija danes več prebivalcev, kot jih je imela kadar koli prej, medtem ko je število prebivalcev na vzhodu padlo na raven iz leta 1905. Te razlike se odražajo tudi pri volitvah, saj volivci na vzhodu kaznujejo vladne stranke.
Raziskave so pokazale, da se vzhodnonemški državljani počutijo kot drugorazredni. Sčasoma je vse težje te razlike pripisovati zgolj »tistemu, kar je bilo prej«. Od padca Berlinskega zidu in Kohlovih obljub vzhodu o »cvetočih pokrajinah« je minilo že 35 let. Ključni vzrok velike vrzeli med vzhodom in zahodom je bil način združitve, ki ni omogočal gospodarske konvergence. Politična združitev je bila izvedena 3. oktobra 1990, pred tem pa je bila že 1. julija 1990 sprejeta prenagljena in slabo premišljena monetarna unija. Ta je določila menjalni tečaj po nominalni vrednosti med dvema valutama, čeprav je bil dejanski menjalni tečaj konec leta 1989 1 proti 4,44. Ta ukrep, ki je bil predstavljen kot darilo potrošnikom na vzhodu, je v resnici pomenil propad vzhodnonemških podjetij, saj so se cene dvignile za 350 %. Političnemu cilju čimprejšnje enotnosti je bila tako žrtvovana možnost bolj uravnotežene in manj travmatične gospodarske unije.
Rezultat je bil takojšen zlom vzhodne industrijske proizvodnje (–35 % že v mesecu juliju 1990), množična odpuščanja in stečaji večine podjetij. Vsa ta podjetja je nato v nekaj letih po zanemarljivih cenah privatizirala ali preprosto likvidirala organizacija Treuhandanstalt, ki je delovala, milo rečeno, vprašljivo. Rezultat tega procesa je bila deindustrializacija brez primere v Evropi, katere posledice čutimo še danes, tudi v političnem smislu.
Med letoma 1989 in 1991 je BDP nekdanje NDR padel za 44 %, industrijska proizvodnja za 65 %, izvoz pa se je sesul. Vzhodna Nemčija je bila ena najnaprednejših držav socialističnega bloka s tremi trgi: notranjim, zahodnim in vzhodnim. Z uvedbo zahodne marke so podjetja izgubila vse tri, saj je bilo zahodno blago konkurenčnejše. Z vzhoda na zahod je migriralo 4 milijone ljudi, z zahoda na vzhod pa le 1,5 milijona, od tega je bilo kar 800 tisoč brezposelnih. Še danes obstaja dvakrat večja verjetnost, da bo prebivalec vzhoda brezposeln v primerjavi z državljanom zahoda, in če je zaposlen, zasluži približno 70 % plače delavca na zahodu.
Začetna vrednost Treuhandanstalta je bila pred 35 leti ocenjena na 600 milijard zahodnih mark. Te milijarde so izginile, zavod pa je ob koncu prodaje beležil več kot 250 milijard mark veliko luknjo. Vsa podjetja so bila v težavah zaradi ekstremne revalorizacije valute in vprašljivih kriterijev privatizacije. Odločeno je bilo, da nima smisla reševati podjetij, ki so izvažala v vzhodne države. Veliko podjetij je bilo prodanih po simbolični ceni ene marke. Poleg tega so bile pogosto izplačane znatne državne subvencije za ohranjanje delovnih mest. Več kot 7100 podjetij je bilo po ugodnih cenah prodanih zahodnim poslovnežem, Vzhodna Nemčija pa je pri tem izgubila milijarde mark.
Del države je tako postal strukturno odvisen od bolj industrializiranega dela. Porabo je bilo treba financirati s socialnimi transferji in davčnimi nakazili. Še danes skoraj polovica vzhodnonemškega prebivalstva večino svojega dohodka prejema prek teh mehanizmov. Vzhod je postal simbol neuspešne združitve in regija s tveganjem propadanja. Po nekaterih ocenah bo trajalo še 30 let, da bo vzhod dohitel zahod, po drugih celo 100 let.
Pomemben nauk te zgodbe je, da denar nikoli ni zgolj denar – vsaka valuta vključuje pravni sistem in predstavlja metodo vladanja. Zgodovina priključitve nekdanje Vzhodne Nemčije ima očitne podobnosti z zgodovino obrobnih držav EU in evrskega območja. Žal se zgodovina Slovenije v zadnjih 30 letih v določenih vidikih približuje zgodovini nekdanje NDR. Vedelo se je, kako se bo končalo – s privatizacijo in postopno deindustrializacijo države.
Črt Tavš, Koper
