Plačujemo jih občani in so v naši službi, nam odgovarjajo in zato bi bilo logično, da bi bila vsa komunikacija v tem sektorju popolnoma transparentna in javna. Tisti pogovori, ki ne prenesejo javne objave, ne morejo biti nič dobrega, nič objektivno koristnega, so bržkone škodljivi javnemu interesu.
Skrivanje realnih razlogov in dejanskih motivov prinaša dve težavi. Prva težava je nekorektnost in netransparentnost do volilcev in plačnikov teh državnih uradnikov – niso korektni do naročnikov njihovih storitev. Drugo težavo imajo sami državni uradniki, ki se gredo neskončne igrice: kdo je komu kaj dolžan, kaj dal, kaj vzel, kaj nagajal, kdo je s kom, kdo je proti komu ... Če kdo v teh nevidnih igrah in povezavah za zaprtimi vrati uživa in ima od tega koristi, ima slabe namene in je javno škodljiv. Tisti, ki bi privolil v popolnoma javno in transparentno delovanje, pa bi ne le koristil javnemu interesu, tudi sam bi imel lažje delo, ker se ne bi moral ukvarjal z neskončnimi povezavami, intrigami in šahiranjem med koristim in škodam, javnim in zasebnim.
Zgodba z guvernerjem nima objektivne razlage, izvira iz zamere iz časa, ko je bil Tone Rop predsednik vlade. Takšne zamere ne bi smele vplivati na dolžno ravnanje, žal pa sedaj vidimo nekakšno infantilno maščevanje. Gospod Rop je brez kančka dvoma najprimernejši za vodenje Banke Slovenije in predsednica ima vso pravico in ima tudi javno podporo, da pri tem vztraja. Ne gre le za njeno presojo, gre za objektivno javno korist in soglasje. Premier Robert Golob je zaposlil že neskončno svojih znancev in bi morda lahko naredil kratko pavzo. Za funkcije, ki zahtevajo večjo večino v parlamentu, ko gre za vodenje neodvisnih institucij, bi lahko pomagali mediji: izpostaviti kandidate, jih predstaviti javnosti in dati javnostim možnost, da se opredelijo. Kandidat, ki bi dobil najvišjo podporo, bi ga predlagala predsednica in parlament bi ga moral potrditi. Politične stranke o tem nimajo kaj drugače odločati, če o tem opredeli strokovna in splošna javnost.
Poduk te zgodbe o nesoglasjih glede imenovanj je le še en dokaz več o tem, da so politične stranke škodljiva in nepotrebna tvorba, da ne zastopajo javnih interesov, ampak svoje lastne klientelistične in materialne interese. Zato nam tudi nikoli ne bo nič bolje, dokler se ne znebimo nepotrebnih političnih strank, ki predstavljajo nepomembno število občanov in imajo od boga dano ekskluzivno pravico do oblasti. To seveda nima nič skupnega z javnim interesom, niti z naprednim, transparentnim in modernim dogovornim modelom odločanja.
Bojko Jerman, Dolsko
