Zaradi prazničnega dne so bile briške ceste prazne, briški nasadi so se bohotno nastavljali soncu in ponujali užitke redkim kolesarjem in sprehajalcem. Gostota rekreativnih hedonistov se je povečala šele v smeri proti Sabotinu in Koradi. Obiskovalci jesenske idile so bili enako umirjeni in njihovi pozdravi sončno prijazni kot narava sama. Dokler nisem po povratku domov prižgala radia, sem bila v raju.
Poročila so neusmiljeno razblinila rajsko utvaro. Število ubitih v Gazi, Libanonu in drugje vztrajno narašča vsak dan. Prav tako številu umrlih zaradi naravnih ujm. Pri nas v Sloveniji pa se že tedne, če ne mesece, ubadamo s »ponesrečeno« zdravstveno reformo, s katero se ne strinja noben zdravnik v državi (tako vsaj pravijo na RTV Slovenija). Vsaj nekajkrat na teden vsakič znova poslušamo ljudstvu predane predstavnike zdravnikov, kakšno gorje se nam obeta ob sprejemu predlagane reforme. Zanimivo, da v naši deželi, kjer se za ali proti eni vetrnici, nekaj kilometrom cestnega obvoza ali železniškemu tiru najdeta vsaj dve civilni iniciativi z nasprotnim mnenjem, ne najde niti en zdravnik/ca, ki bi imel drugačno mnenje o predlagani zdravstveni reformi. Ali so res vsi zdravniki enotni in bo reforma res pokopala (umirajoči) zdravstveni sistem? Ali pa slišimo samo tiste zdravnike, ki služijo medijem z lahko pridobljenimi novicami. Novicami, ki so pisane za trpečo slovensko dušo. Novicami obtoževanja in pritoževanja nad našimi voditelji in državo. Kajti vse, kar prihaja od voditeljev države, je zlo za nas Slovence, ki se ne bomo pustili, da bi nas kdo zatiral in izkoriščal. Namreč, država nas Slovence že od nekdaj samo izkorišča, pa čeprav je zdaj res samo naša. Prvič v zgodovini.
Zdravstveni novici sledi malo mlajša novica, stara komaj nekaj tednov, o izgubi zaupanja v državo, ki si je premislila glede referenduma za novi blok jedrske elektrarne. Referenduma, ki si ga sicer nismo (še) želeli, ampak njegov umik, to pa je nekaj nezaslišanega. Nezaslišano je, da nekdo prizna napako in se umakne za nekaj korakov nazaj. Zdaj smo končno lahko popolnoma izgubili zaupanje v državo in vodilne. Končno lahko spet vsak dan poslušamo, kako grozne voditelje imamo, ki jim ne gre zaupati, saj ne samo da se motijo, svojo zmoto celo priznajo in jo želijo popraviti.
Potem pa sledi že večtedensko poročanje o volitvah čez lužo. O predvolilnih predstavah za ameriške množice in neskončne analize, kaj bo, če bo.
V prekrasnih letošnjih poznojesenskih dneh se sprašujem, kaj je narobe z nami Slovenci. Zakaj ne znamo uživati ob polni mizi s svojimi bližnjimi? Zakaj vedno najdemo nek problem, ki ga premlevamo, medtem ko se mastimo s krškopoljcem, pršutom in potico, ki jih redčimo s kapljico rujnega? V resnici ne morem obsojati medijev, da vedno znova pogrevajo stare zgodbe in se osredotočajo samo na negativne plati, saj so zrcalo naše jamrajoče slovenske družbe. Pravzaprav, če slovenski javni mediji, poleg vse svetovne morije, naravnih ujm, lakote in bede, o naši domovini poročajo samo pogrete novice skozi tisoč in en negativen pogled, potem nam gre pravzaprav zelo dobro. Dajmo si priznati in prenehajmo jamrati, ampak se raje vsak po svojih močeh potrudimo, da nam bo vsem še lepše.
Darja Lisjak, Ljubljana
