V obdobju, ko je svet zajela brutalna druga svetovna vojna, je slovenski narod živel v prepričanju o svoji majhnosti, s predstavo o lastni nepomembnosti in bil je nepripravljen sprejemati velike odločitve. Odločitev za upor proti okupatorju je bila zato največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Zahtevala je jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke. Še več, zahtevala je, da se ta preskok doseže z oboroženim bojem proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni totalitarni ideologiji fašizma in nacizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo.
Jasno je postalo, kdo se bori proti okupatorju in kdo so izdajalci. Čeprav si danes kdo še tako želi revidirati zgodovino, ne more in nikoli ne bo izbrisal dejstva, da so na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, domobranci v Ljubljani v navzočnosti poveljnika Rupnika in škofa Rožmana prisegli popolno zvestobo nacistični Nemčiji v boju proti komunizmu in njegovim zaveznikom ter s tem potrdili svojo kolaborantsko vlogo. Ne nazadnje je zgodovinska resnica, da so bili partizani, med njimi tudi slovenski partizani, ob koncu vojne del zmagovalne koalicije, ki je porazila fašizem in nacizem. Po vojni ni bilo vse prav, ampak resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev. Iz nagovora na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju.
