Ob današnjih komunikacijskih možnostih je tudi posvet na daljavo ena od premalo izkoriščenih možnosti. In delo na Internistični prvi pomoči (IPP), kjer sem delal polnih 38 let, že dolgo ni to, kar piše v nazivu, ampak je to stalna internistična služba, kjer se obravnavajo najtežja bolezenska stanja s področja internistike, občasno pa tudi drugih specialnosti (kirurgija, nevrologija, ginekologija, onkologija, psihiatrija in celo pediatrija itd), dajejo se transfuzije krvnih pripravkov, opravlja se diagnostika vseh mogočih zastrupitev in nemalokrat tudi konziliarni pregledi bolnikov iz drugih zavodov.
Da ne bom pisal le načelno, bom navedel nekaj mojih izkušenj v 38 letih brez prekinitve. Večkrat sem o tem pisal in tudi predlagal določene rešitve. Tokrat bom ponovil. Dejstvo je, da na urgenco prihajajo bolniki s področja vsaj četrtine Slovenije in da je od napotenih vsaj pol do dve tretjini neurgentnih in bi morali biti prej in drugje obravnavani že pred napotitvijo, kar pa ne pomeni, da ne potrebujejo pregleda. Ker probleme osnovnega zdravstva poznam, vem, da ne more biti hitro niti ni enostavno.
Drugi ukrep pa je, da je treba delo na urgencah plačati bolje zaradi odgovornosti in večje psihične ter tudi fizične obremenitve. Ob tem naj navedem mojo izkušnjo. V 24 urah sem enkrat pregledal samo 12 bolnikov, enkrat pa 48 za enako plačilo. Če je to pravično, naj vsak bralec presodi sam. Treba pa je poudariti nekaj, česar mnogi ne vedo, in to je, da zdravstvena ustanova prejme plačilo za vsakega obravnavanega bolnika, zaposleni pa so plačani le po opravljenih urah ne glede na število in zahtevnost obravnavanih bolnikov. O participaciji raje ne bom pisal. Omenil bi le, da jo imajo v vseh naših sosednjih državah.
Ne mislim zmanjševati pomena in zahtevnosti dela drugje, a lahko primerjam delo na IPP z delom na drugih oddelkih UKC Ljubljana. V prvem primeru obravnavaš bolnike, ki pogosto niso iz tvoje ožje specialnosti in o njih pogosto ne veš nič ali zelo malo. V drugem pa so ti le že nekoliko selekcionirani, a razumljivo še vedno potrebujejo določene veščine in načine vsemogočih diagnostičnih postopkov in načinov zdravljenja.
Ob tako velikem številu bolnikov, kar je zelo zaskrbljujoče, pa je, da je nemogoče zagotoviti ustrezno varnost in kakovost zdravstvene obravnave. Ko bolnik enkrat prestopi prag urgence in še preden se začne obravnava, je njegova varnost včasih vprašljiva. Sam sem doživel ne eno nenadno smrt bolnika med čakanjem, še preden je bil bolnik pregledan. In kot dežurni zdravnik bi bil nedvomno odgovoren in morda celo kriv, da je do takega dogodka prišlo, čeprav ga ni bilo mogoče niti preprečiti, še manj predvideti. Varnost in kakovost obravnave se začneta že takrat, ko bolnik zaradi nekega zdravstvenega problema kjerkoli vstopi v zdravstveni sistem, in ne šele takrat, ko prestopi prag urgence.
Dolgoročna rešitev, kar sem predlagal že pred več kot dvajsetimi leti, pa je organizacija še ene urgence na širšem območju Ljubljane, sprva morda samo podnevi ob delavnikih in z eno ekipo, kasneje pa glede na potrebe, saj večina bolnikov niti ne potrebuje pregledov in zdravljenja v terciarni ustanovi, ustanove sekundarne ravni pa v Ljubljani sploh ni, saj je UKCL v funkciji obeh.
Torej rešitve za urgenco so stopenjska delitev dela vseh, ki sodelujejo pri obravnavi bolnikov, še ena urgenca ter boljše plačilo vseh od zdravnikov, medicinskih sester in tehnikov ter vsega drugega osebja.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
