Prijazno so mi vzeli kri in naročili, da me sin odpelje domov ter da bodo sporočili, kakšna je krvna slika. Sin je pri telefonu čakal celo popoldne, klica pa ni dočakal. Najbrž se moram zahvaliti nebeški intervenciji, da je naslednji dan, kot po čudežu, saj je bila sobota, v ambulanti za neopredeljene nekdo odgovoril na sinov klic. Edino, kar so lahko rekli, je bilo, da me naj takoj odpelje na urgenco, ker je krvna slika katastrofalna. Končal sem na urgenci, kjer sem še sedaj, več kot 30 ur od prihoda. In še vedno sem živ, a kako dolgo še, ve samo nekdo tam zgoraj.
Nikakor nisem tega zapisal kot kritiko zdravstvu, saj za kaj takega nisem pristojen. Kaj pa starec lahko o taki stroki ve, kajne? Niti ne pišem o odnosu osebja do moje sina. Če sem zelo uvideven, lahko odnos označim za malce nespoštljivega. Zapisal sem, ker imam čas razmišljati, medtem ko čakam na to, da kdo ugotovi, da sem še živ. Razmišljam o tem, ali so besede o Hipokratu mišljene vsaj malo resno ali pa so samo hipokrizija. Tako blizu sta si besedi, da res ne vem.
Razmišljam o tem, ali so res vsi sodelujoči, bolje rečeno ne-sodelujoči v zdravstvenem sistemu, na katere sem naletel, ateisti. Iskreno zelo dvomim. No, če bi bili, bi odnos morda lažje razumel in sprejel, ker so verjetno zagovorniki evtanazije. Verjamem tudi, da vsi ateisti ne podpirajo evtanazije.
Razmišljam pa tudi o tem, da sem samo starec, za katerega se ni vredno pretirano truditi, ker delam na tem svetu samo še škodo in obremenjujem družbo in zdravstvo s svojo prisotnostjo. In če je temu tako, lahko mirno rečem, da ni treba trošiti sredstev za morebitni referendum o evtanaziji, saj ta v praksi že obstaja in kot kaže pri tem nikogar ne ovira ugovor vesti.
Jože Urbanc, Ljubljana
