Slovenski partizani so kot del zmagovite protihitlerjevske koalicije 9. maja korakali med zmagovalci druge svetovne vojne in tega mednarodnega priznanja jim doslej nihče še ni oporekal. Bili so na pravi strani zgodovine in njihovega veličastnega dejanja se ne sme omadeževati s povojnimi, nepotrebnimi izvensodnimi poboji nasprotnikov, ki jih je partijska nomenklatura zagrešila kot zmagovalka v revoluciji, ki je spremljala odpor zoper fašizem in nacizem. Za krvavo maščevanje zmagovalcev po vojni, ki se ni zgodilo samo na Slovenskem, se je slovenska oblast poražencem že leta 1990 javno opravičila. Tega pa žal še vedno ni storila nasprotna, protikomunistična stran, ki je v delu okupirane Slovenije (Ljubljanska pokrajina) vzela orožje iz rok najprej italijanskega in kasneje še nemškega okupatorja za bratomorni boj zoper komunizem, za vero in za Boga. V njegovem imenu je storila hude zločine nad lastnim narodom, izdajala in pobijala.
Kolaboracija z okupatorjem je povsod po svetu zavržno dejanje in slovenski primer ni nič drugačen. Če ne bi bilo kolaboracije, ne bi bilo povojnih pobojev, zgodovino je treba gledati vzročno in posledično. Tega, kar se je dogajalo v Ljubljanski pokrajini, kjer se je okupatorju udinjal tudi vrh RKC, pa ni bilo v okupirani slovenski Štajerski, za kar je poleg vseh okoliščin nemške okupacije zaslužen tudi mariborski škof Ivan Jožef Tomažič. Trdno je ostal na strani trpečih in preganjanih ljudi, med katerimi so bili tudi zavedni slovenski duhovniki.
Med okupacijo je vladal na Štajerskem najhujši možni teror, saj so nacisti vzpostavili do potankosti razdelan raznarodovalni sistem. Izvajali so etnocidno in do neke mere tudi genocidno politiko, brezobzirno so kršili vsa načela mednarodnega in vojnega prava. Prisilno so celo mobilizirali slovenske može in fante ter jih pošiljali na zahodno in vzhodno fronto ter na bojišča severne Afrike. Morda lahko k temu dodam misel zgodovinarja in novinarja mariborskega radia Staneta Kocutarja, ki meni, da je bil nacistični teror na Štajerskem tudi posledica dejstva, da po prvi svetovni vojni ni uspelo, da bi državna meja med nemško Avstrijo in Kraljevino SHS tekla po grebenu Pohorja ali še globlje. Leta 1941 so spet prišli in rekli, da pa je zdaj to za vedno nemško in vse, kar je govorilo, mislilo in delalo drugače, je moralo ven.
Tudi v tem duhu je treba razumeti uporniško dogajanje v naših koncih med drugo svetovno vojno, ki je drugačno od dogajanja v italijanski okupacijski coni. Tam so v usodnem času ostale žive skorajda vse slovenske ustanove. Pa tudi vse dotedanje slovenske politično-ideološke delitve, s še vedno razgretim slovenskim kulturnim bojem iz druge polovice tridesetih let minulega stoletja vred. Na Štajerskem je bilo drugače, tukaj je šlo prvenstveno za to, da se slovenstvo za vedno izbriše. In temu se je bilo vredno upreti, žrtvam navkljub. Namerno spregledati to zgodovinsko dejstvo pomeni slepo služiti gospodarjem ideologij razdora, ki nas tako radi sprejo okoli vprašanj preteklosti, predvsem zato, da lahko čim bolj v miru uresničujejo svoje interese. Zdajšnja razklanost je tudi posledica teh hotenj in nikoli odpuščenega greha sodelavcev okupatorja, ki bi radi namesto opravičila za vsa zla dejanja zgodovino enostavno spremenili in jo napisali po notah tistih, s katerimi so sodelovali, ko je vsa stara celina ječala pod nacifašističnim škornjem. To pa ne bo šlo!
dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
