Evropski politiki so se leta 2021 odločili za izvedbo »konference o prihodnosti Evrope«, ki je potekala 12 mesecev. Razkrila naj bi dejavnike, ki odločilno vplivajo na prihodnost Evrope. Zamisel, da bodo po načelu od spodaj navzgor državljani Unije Bruslju posredovali uporabne odgovore, se ni uresničila. Razlog je preprost. Evropska birokracija, ki šteje dobrih 40 tisoč uradnikov, ni vzpostavila sistema, ki bi zagotavljal uresničevanje ciljev, zapisanih v pogodbi o ustanovitvi Unije.
Pogodba o Evropski uniji, veljati je začela 1. novembra 1993, kot cilj ustanovitve Unije navaja (3. člen) krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov. Prvo mesto pripada miru. Že leta 1950 je Schuman v svojo deklaracijo zapisal misel, da brez ustvarjalnih prizadevanj, skladnih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo, miru ni mogoče zagotoviti. Uresničevanje ustvarjalnih prizadevanj je seveda odvisno od ravnanja oblasti, ne pa od državljanov Unije. Mir naj bi, tako je zapisal Schuman, zagotavljal tudi eno od bistvenih nalog Evrope, to je razvoj afriške celine.
Večina državljanov Unije nas je upravičeno močno zaskrbljenih, ko spremljamo ravnanje Bruslja oziroma evropskih politikov. Po izjavi predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen bo komisija zavezo o miru, zapisano v pogodbi o Uniji, uresničevala tako, da bo izjemno povečala obseg sredstev, namenjenih za oboroževanje. Namesto ustvarjalnih prizadevanj za mir bo Unija povečala vlaganja v obrambo. Do leta 2030 bodo članice EU za obrambo porabile 800 milijard denarja in 150 milijard posojil. So to ustvarjalna prizadevanja, skladna z nevarnostmi, ki ogrožajo mir?
Leta 2004 ni uspel poskus institucionalnega reformiranja Unije s pogodbo o vzpostavljanju ustave za Evropo. Nastalo praznino je leta 2007 zapolnila Lizbonska pogodba, ki je institucionalno vzpostavila tri stebre Evropske unije: 1. evropsko skupnost, 2. skupno zunanjo in varnostno politiko ter 3. policijsko in sodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Unija se je opazno oddaljila od ciljev, zapisanih leta 1992 v pogodbi o Uniji. Mir, ki mu je med cilji Unije v tej pogodbi več kot utemeljeno dodeljeno prvo mesto, je v Lizbonski pogodbi v varnostni politiki (drugi steber) pristal na zadnjem mestu kot »ohranjanje miru«. Nobeno presenečenje ni ravnanje Unije, ki v primeru vojne v Ukrajini in vojaških spopadov v Gazi ni zmogla javnosti predstaviti nobenih svojih zamisli za končanje spopadov in za mir.
Evropski politiki se morajo soočiti s pravimi dejavniki nenadzorovanih procesov in razmer v Evropi in v svetu. Unijo, njenih 27 članic je treba resetirati, postaviti jih je treba v prvotno stanje, v izhodiščno točko, v razmere, kakršne so narekovale sporočila zapisana v Schumanovo deklaracijo, rojstni list Evropske unije. Tako je mogoče pridobiti uporabne odgovore na vprašanje, kako naj ravna Evropa v zapletenih razmerah zaradi vojaških spopadov v svetu, da bo ohranjala mir, vrednote in blaginjo njenih narodov.
Janez Krnc, Litija
