Zatrjevanje, da slovenska mednarodna politika ne temelji na dvojnih standardih in da ni odpovedala pri preprečevanju zločina genocida, je zavajanje. Morda gre za samozavajanje oseb na pozicijah moči, da lahko živijo s krivdo, ki jo morebiti nosijo. A zavajajoče trditve o tem, kako malo zmorejo doseči države na podlagi mednarodnega prava, so nevarne – tudi zato, ker rušijo zaupanje v sistem mednarodnega prava – če ga niso že dokončno porušili.

Če pogledamo od zunaj, ne moremo mimo dejstva, da se Slovenija redko pojavi v svetovnih medijih, ko ti poročajo o ukrepih držav zaradi izraelske nezakonite okupacije Palestine in genocida v Gazi. Še redkeje je zaznati, da ravnanja trenutne slovenske vlade kakorkoli vznemirijo, kaj šele vznejevolijo Izrael. V svetovnih medijih se pojavljata Španija in Irska, včasih se jima pridruži Norveška. Tudi ko se omenja priznanje Palestine, se Slovenijo pogostokrat izpusti, saj se je slovenska vlada odločila, da priznanja ni izvedla skupaj s »skupino enako mislečih držav,« ampak je raje solirala ter se z nekaj zamika izognila izraelskemu prvemu odzivu nejevolje. Slovenija, četudi je nestalna članica Varnostnega sveta ZN, svojega privilegiranega položaja opazno ne uporablja.

Predstavniki slovenske diplomacije in mednarodni pravniki, ki svetujejo ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, radi poudarjajo ugled, ki naj bi ga Slovenija imela v mednarodni skupnosti. A vprašati se je treba, v kateri mednarodni skupnosti – v tej, ki že petnajsti mesec dopušča izraelsko izvrševanje genocida nad Palestinkami in Palestinci v Gazi? Ali v mednarodni skupnosti, ki je odpoklicala svoje veleposlanike iz Izraela, prekinila diplomatske odnose, uvedla vojaški embargo in napovedala uvedbo ekonomskih sankcij ter med drugim vložila tožbo na Meddržavno sodišče zoper Izrael? Je samo zato, ker ne pošilja orožja v Izrael, ki brutalno pobija, strada, muči in pohablja palestinsko prebivalstvo, med njimi tudi dojenčke in otroke, tako kot to delata ZDA in Nemčija, Slovenija naredila veliko za Palestino in naj bi zato uživala mednarodni ugled? Predstavniki slovenske diplomacije, z ministrico za zunanje in evropske zadeve in predsednikom Vlade na čelu, bi morali manj časa posvečati samohvaljenju in promociji tega, kar naj bi že naredili, in veliko več temu, kaj vse še lahko in morajo narediti. Pri tem je težko mimo tišine poslancev in poslank v Državnem zboru in poslanskih skupin, ki razen z nekaj izjemami molčijo in se izgovarjajo na svojo nemoč. Mogoče moči za ustavitev genocida res nimajo veliko, a to ne pomeni, da se jim ne bi bilo treba za to nenehno truditi.

Privoščljivo retorično vprašanje, zakaj pa arabske države ne naredijo več, in kimanje, da so one tiste, ki so izdale palestinsko prebivalstvo, je v svoji biti globoko rasistično in kaže na slabo poznavanje zgodovine. Žal smo temu priča tudi med slovensko diplomacijo. S tem se spregleda nedemokratične oblasti v arabskih državah, ki zatirajo lastno prebivalstvo s podporo EU, in so del vztrajajočega sistema kolonialnih odnosov odvisnosti prek vojaških in finančnih podrejanj. Glede na diplomatski, gospodarsko-ekonomski in politični vpliv držav EU in ZDA na Izrael ter upoštevajoč njihovo prisotnost ter posredovanja v regiji je v posmeh zdravemu razumu, da zahodne države s tako lahkotnostjo še naprej prelagajo svojo odgovornost na arabski svet – ter pojasnjujejo mednarodno politiko po etnično-rasnem ključu.

Slovenija je v Združenih narodih sodelovala pri nastanku in je podprla nekaj pomembnih resolucij ZN, ki temeljijo na mednarodnopravnem načelu enakopravnosti Palestink in Palestincev z vsemi ostalimi prebivalci sveta. A le kaj naj Palestinci in Palestinke naredijo s temi resolucijami, ki so vse bolj blede črke na papirju.

Ob tem Slovenija ni javno podprla osnutka resolucije, ki ga je pripravila in predstavila Malezija v začetku novembra o zamrzniti članstva Izraela v ZN.

Slovenija do danes ni napovedala, da se bo pridružila in intervenirala v tožbi Južne Afrike zoper Izrael zaradi kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.

Slovenija ni javno uvedla vojaškega embarga na trgovanje in sodelovanje z Izraelom.

Slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ni zahtevalo, da se pripravi pregled poslovanj podjetij s sedežem v Sloveniji v Izraelu, da se ugotovi, ali katero od njih prispeva h kršitvam mednarodnega prava.

Slovenija je zahtevo Irske in Španije, naj Komisija EU preuči izpolnjevanje zahtev za izvajanje Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom, podprla prek družabnega omrežja. Lahko da se pomembni pogovori dogajajo za zaprtimi vrati, a v demokraciji to ni dokaz o odgovornem ravnanju oblasti. Demokracija in mednarodno pravo zahtevata transparentnost – tudi ko pride do diplomacije.

Slovenska zunanja ministrica že mesece v isti sapi trdi, da je diplomatske odnose z Izraelom pomembno ohraniti, zato da lahko Slovenija vpliva na izraelsko spoštovanje mednarodnega prava, a hkrati pojasnjuje, da je Slovenija naredila vse, kar lahko, da bi se izraelske kršitve mednarodnega prava končale – te pa se stopnjujejo in nadaljujejo. Če je Slovenija naredila že vse, a brez vidnega učinka, mar ni čas, da odgovorna in na znanju utemeljena zunanja politika preneha s ponavljanjem neučinkovitosti in poišče druge načine političnega ukrepanja? Do kdaj se bo slovenska zunanja politika začela in končala z opozarjanjem? Koliko časa še bo Slovenija ob izraelskem bombardiranju šol, bolnišnic, šotorov, pobijanju novinarjev in zdravnic, očitnim kršitvam mednarodnega prava, zgolj zgrožena?

Vsakič, ko slovenski politiki začno trditi, da so naredili vse v njihovi moči in vse, kar je potrebno – jih je treba vprašati: so uvedli vojaški embargo na trgovanje z Izraelom in z njim povezanimi podjetji? So se z intervencijo vključili v tožbo Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem? So zahtevali na podiju Združenih narodov zamrznitev izraelskega članstva v ZN? Je Slovenija odpoklicala ali zadržala imenovanje novega slovenskega veleposlanika v Izraelu?

So predstavniki slovenskega prebivalstva res naredili vse v njihovi moči, da se genocid konča? Niso.

Nada Pretnar, Eva Gračanin, Barbara Vodopivec, Gibanje za pravice Palestincev, Ljubljana