Sicer zagovarjam stališče, da bi bilo treba stvari urejati brez pretiranega pompa, ki mu večina pravi demokracija. Ljudje namreč demokracijo razumejo z napačne strani – od zadaj. Zanje je demokracija zgolj proces sprejemanja odločitev, doseženih s preglasovanjem (prevlado večine). Če povem bolj neposredno: demokracija je sistem, v katerem dva neumna preglasujeta enega pametnega. Gre za metodo, po kateri lahko vsakdo posega v vsako zadevo – v bistvu gre za »uzakonjeni« kaos.
Svoje stališče izhajam iz poznavanja človeka (iz svoje stroke), pri čemer me podpira tudi kontekst več Jezusovih prilik o čredi in pastirju: ljudje-državljani smo hočeš-nočeš čreda, ki jo mora nekdo voditi. Sicer nastane kaos. Ste že kdaj videli, da bi se čreda ovac sama organizirano odpravila v ogrado, kjer bi bile zaščitene pred volkovi? Tja jih mora z bičem gnati pastir, ker so ovce preprosto preveč neumne, da bi razumele, da se bodo tako zaščitile. Marsikdo bo ugovarjal, da so ljudje razumna bitja in jih zato ni treba disciplinirati z bičem (zakonom), da zadostujejo zgolj neke zaveze. A kaj so te zaveze drugega kot obljube – takšne, kot jih poslušamo v predvolilnih kampanjah ali v reklamnih oglasih?
Očitno pa je potreben ravno bič – zakon. To pomeni, da večina ljudi ni boljša od ovc. Naj navedem primer, ki to dokazuje: sprejem protikadilskega zakona. O škodljivosti kajenja je bilo povedanega toliko, da bi moral vsak razumen človek razumeti posledice. Pa vendar kadilci niso nehali kaditi v zaprtih prostorih, dokler jih ni udaril bič – zakon. Ali so v tem primeru kadilci ravnali kot razumna bitja? Zato morajo zaradi ljudi, ki so le na papirju razumna bitja, obstajati številni zakoni. Če bi bili ljudje res razumna bitja, bi lahko živeli skoraj brez zakonov.
Nekdo mora biti pastir. To je po mojem prepričanju nekaj povsem naravnega. Ključno vprašanje pa je: ali je ta pastir demokratična osebnost? Torej oseba, ki zna poslušati in slišati tudi tiste, ki imajo drugačno mnenje. Metode, kot so volitve, razprave o zakonih in druge demokratične procedure, so bile uvedene zgolj zato, ker nismo našli mehanizma, kako onemogočiti voditelja (pastirja), če njegova osebnost ni demokratična.
Je torej demokracija res tako drugačna od monarhije – če je monarh demokratična osebnost? Edina razlika je v tem, da lahko v demokraciji vladarja menjamo (v večini primerov na štiri leta), medtem ko je bilo v monarhiji to skoraj nemogoče. Vse ostalo so zgolj kozmetični popravki demokracije. Pri konfliktih – tudi med državami – so potrebne le dve ali največ tri osebe, ki pa morajo biti demokratične. Putin in Trump tega zagotovo nista. Prepričan sem, da lahko pridemo do takih osebnosti (in s tem do resnične demokracije) na način, ki sem ga opisal v pismu Hendikepirana demokracija, 2. (Dnevnik, 26. 2.). Vse drugo – tudi pravo ali mednarodno pravo – je zgolj »nekaj na papirju«, papirnati tiger, nekaj, na kar veliki in močni ne dajejo ničesar.
Seveda so te moje ideje neuresničljive, ker »ni politične volje«. Družbeni razvoj od leta 1789 naprej je tako zablokiran, da ni več mogoče vrniti se k naravnemu stanju. In zato bo še naprej vladal zakon močnejšega, medtem ko so demokracija, volitve, pravo in vse podobno le poskus, da bi – kot pravi Karl Popper – omejili slabega vladarja.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
