Julija bi Svetlana, gospa z izjemno energijo in brezkompromisnimi stališči, praznovala 70. rojstni dan. Žal ga ne bo dočakala. Bolezen jo je 22. marca premagala. Danes jo bodo na beograjskem pokopališču Novo groblje upepelili.
Je hčerka Titovega sina Žarka Broza in dr. Zlate Jelinek Broz. Leta 1980 je diplomirala na beograjski medicinski fakulteti in potem kot zdravnica delala na Vojaško-medicinski akademiji (VMA) v Beogradu. Konec leta 1992 se je podala na bojišča v Bosni in Hercegovini (BiH), da bi kot zdravnica pomagala trpečim v vojni. »Nisem mogla privoliti v brezbrižnost večine someščanov v Beogradu. Trudili so se, da bi obrnili glavo od vsega, kar se je dogajalo v BiH. Ko se je tam začela vojna, sem se zato morala do nje opredeliti. Moja edina možna opredelitev je bila oditi tja in pomagati trpečim,« je 3. maja 2003 v intervjuju za Dnevnikov Objektiv utemeljila svojo odločitev.
Ker je imela »globok notranji čut za trpeče v vojni, ker je imela dušo, ki je znala prisluhniti, sluh, ki zna občutiti, in pogled, ki vidi«, kot se je leta 1999 slikovito izrazil ugleden sarajevski pesnik Velimir Milošević (leta 2004 je žal umrl), so sogovorniki Svetlani Broz zaupali tudi svoje izkušnje z dobroto ljudi, ki niso pripadali njihovi verski ali etnični skupini. Pripovedi o tem od tridesetih Bošnjakov, Srbov in Hrvatov je Svetlana Broz popisala v knjigi Dobri ljudje v času zla (Dobri ljudi u vremenu zla), ki je izšla leta 1999. Doslej so jo ponatisnili sedemkrat in jo prevedli v sedem svetovnih jezikov.
Eden od Svetlaninih sogovornikov v knjigi je poudaril: »V tej vojni je tisti, ki je bil človek, to tudi ostal, toda vedno je bilo najteže biti človek.« Knjiga je tako spomenik tistim, ki so kljub vojnim strahotam v BiH ostali ljudje. Svetlana Broz je potem postala nosilka ideje o dobrih ljudeh v zlih časih, zato se je preživljala kot profesionalna predavateljica o tem po vsem svetu.
Do leta 1999 ni imela nobenega intervjuja z nikomer. »Menila sem, da mi to, da se pišem Broz in da sem vnukinja Josipa Broza Tita, ne daje nikakršne pravice, da bi se pojavljala v medijih,« je leta 2003 dejala za Dnevnik. Toda po izdaji knjige Dobri ljudje v času zla se je to korenito spremenilo. Zanimanje svetovnih medijev za knjigo je bilo izjemno. Opravljene intervjuje je preštevala v stotinah. Med drugim so bili objavljeni v New York Timesu, Herald Tribuneu, Boston Globeu, Le Mondu, v Corriere della Sera, El Paisu … Knjiga o dobrih ljudeh v zlih časih je bila tudi podlaga za serijo desetih polurnih dokumentarnih oddaj o nekaterih njenih junakih, ki jih je posnela srbska televizija B 92.
Svetlana Broz se je četrt stoletja posvečala uveljavitvi ljudi, ki so med vojno v BiH postavili na kocko lastno življenje, da bi rešili prijatelje in sosede druge nacionalnosti. V zvezi s tem je med drugim predavala na 52 ameriških in 80 evropskih univerzah, njeni slušatelji so bili tudi preiskovalni sodniki in tožilci haaškega sodišča za vojne zločine. »V moji knjigi je omenjenih najmanj deset ljudi, proti katerim je vložena obtožnica na haaškem sodišču. Predvidevam, da je bil to razlog, da se haaški tožilci zanimajo zanjo,« je maja 2003 Svetlana Broz ugibala v intervjuju za Dnevnikov Objektiv.
Obiskala sem jo v Sarajevu, kamor se je preselila iz Beograda. »Beograd je bil pred 25 leti evropska prestolnica, a je medtem žal izgubil dušo. Sarajevo, ki je s 1450 dnevi doživelo najdaljše vojaško obleganje v zgodovini, pa jo je kljub temu ohranilo. In glede na to, da ne morem živeti v mestu brez duše, sem se konec leta 1999 preselila v Sarajevo,« mi je leta 2003 med prvim intervjujem dejala Svetlana Broz, s katero sva ohranili stike. Večkrat sva poklepetali v Sarajevu, nekajkrat tudi v Ljubljani, med drugim tedaj, ko je prišla v klinični center na operacijo zlomljene trtice. Želela je, da ta poseg opravijo v zdravstveni ustanovi, v kateri so leta 1980 skoraj štiri mesece zdravili njenega deda Josipa Broza Tita, ki ga je tam obiskovala. Prosila me je, če ji lahko pomagam navezati stik z ljubljanskim kliničnim centrom. Sprejeli so jo z odprtimi rokami in počaščeni, ker je izbrala prav njih. Po rojstvu vnuka je zadnja leta večino časa znova preživljala v Beogradu.
Političnih ambicij Svetlana Broz ni imela, »ker je bilo politike v naši družini zgolj s politično aktivnostjo enega družinskega člana dovolj za naslednjih tristo let«. Je pa bila vselej kritična do politikov. Tudi leta 2014, ko so razjarjene množice v večjih mestih BiH požigale zgradbe najvišjih političnih institucij. »Imamo deset kantonov, dve entiteti – Republiko srbsko in Federacijo BiH – distrikt Brčko in državo BiH. Imamo 14 vlad, 14 parlamentov in tisoče ljudi, ki so tam zaposleni in ne storijo nič, da bi državljani živeli normalno. To je konstrukt, ki ga je novembra 1995 prinesel Daytonski sporazum in ga ni mogoče vzdrževati, njegove žrtve pa so državljani, ki so v velikanskem odstotku brezposelni. Kako naj bodo zadovoljni?« se je spraševala takrat.
Zelo čustveno je doživljala tudi številne poskuse preselitve Titovega groba iz Beograda v Kumrovec. »Izganjanje Tita iz groba je v grob pognalo Svetlano,« je te dni pripomnil voditelj bosanske Face TV Senad Hadžifejzović.
