Po dolgem razmišljanju, da ne bi škodil slovesu in pomembnosti Bloudkovih priznanj, sem se na primeru celjskega rokometa vendarle odločil prikazati, kako čudna in nedorečena so dejansko merila odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ).
Po tem, ko so celjski rokometaši leta 2004 osvojili naslov evropskih klubskih prvakov in zmagovalcev evropskega superpokala ter bili s strani naših športnih novinarjev izbrani za najboljšo ekipo leta v Sloveniji, smo v vodstvu RK Celje Pivovarna Laško razmišljali tudi o tem, da bi se prijavili na razpis za dodelitev Bloudkove nagrade, najvišjega športnega priznanja v Sloveniji. A smo si premislili, saj se nam je to zdelo vprašljivo in celo nemogoče, ker je klub Bloudkovo nagrado prejel že leta 1991.
Leta 2017 sta bili dobitnici Bloudkove nagrade moška košarkarska reprezentanca za osvojeno zlato medaljo na evropskem prvenstvu in moška rokometna reprezentanca za osvojeno 3. mesto na svetovnem prvenstvu. Isti reprezentanci sta nato Bloudkovo nagrado prejeli še enkrat – rokometaši leta 2020 za osvojeno 2. mesto na Euru 2004, torej za rezultat, dosežen šestnajst let (!) pred tem, košarkarji pa leta 2021 za osvojeno 4. mesto na olimpijskih igrah 2020 v Tokiu. To me je spodbudilo, da sem avgusta 2024, ob praznovanju 20. obletnice osvojitve naslova evropskih klubskih prvakov, odboru za podeljevanje Bloudkovih priznanj poslal predlog za dodelitev Bloudkove nagrade 2024 Rokometnemu klubu Celje Pivovarna Laško 2004, kar je več kot en mesec kasneje v potrditev poslalo še vodstvo kluba. Žal namera ni uspela, čeprav sem upravičenost svojega predloga utemeljil predvsem z dvakratno nagrado moški rokometni reprezentanci in tudi z dejstvom, da so naši športni novinarji celjske rokometaše izbrali za ekipo leta 2004 v Sloveniji, pred moško rokometno reprezentanco. Ob tem se samo po sebi postavlja tudi vprašanje, zakaj je lahko rokometna reprezentanca prejela nagrado po 16 letih, uspešnejši celjski rokometaši pa ne po 20 letih, čeprav je njihov dosežek med našimi moškimi klubi še vedno nedosegljiv. Odgovor na to bi morda lahko našli med člani takratnega odbora za podeljevanje Bloudkovih priznanj. Zaenkrat ne jaz in ne klub nismo s strani odbora prejeli nobene obrazložitve o neuspeli prijavi in je verjetno tudi ne bomo, čeprav so nam potrdili, da je bila naša prijava popolna.
Opisani primer kaže na to, kako nedorečene in sporne kriterije ima odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj. Njegovi izbori so javno neutemeljeni in običajno zapisani le v enem stavku, kot so na primer – »za življenjsko delo v športu«, »za vrhunski mednarodni športni dosežek« ali »za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa«. Najbolj pri tem moti, da odbor nima sistemske ureditve kriterijev izbora in da imajo pri tem vse prevelik vpliv pritiski ali intervencije posameznikov, zvez, klubov … V znanem slogu – kdor je močnejši in bolj pomemben. Pozitivna sprememba je po novem pri dodeljevanju Bloudkovih nagrad, kjer novela zakona omogoča, da se v letu olimpijskih in paraolimpijskih iger število nagrad lahko poveča za vse prejemnike olimpijskih medalj.
P. S.: Da ne bo kakšne pomote – Bloudkove nagrade 2024 ekipi kajakašev nikakor ne oporekam, saj so si jo v primerjavi z nekaterimi prejemniki iz preteklosti več kot zaslužili.
Andrej Šušterič, Proseniško, dolgoletni član vodstva RK Celje (1984–2008)
