Saj resnično ni umestno, da bi kakorkoli še populariziral Rupar-Janšev shod, ki je bil 19. februarja, a vendar so nekatere izjave povedne. Denimo Jelinčičeva: »Tukaj je Slovenija in tukaj biva slovenski rod. Ne rabimo nobenih tujcev! Ne rabimo črnih kirurgov z mačetami.« Parlament pa je imenoval »hiša norcev«. Tudi Pavle Rupar je predsednika vlade pozval, »da je čas, da razpre krila in odide iz Slovenije«. Verjetno je ob zapeti pesmi »Čebelice, ve moje ste prijateljice«, asociiral na let čebel in ne na prijateljstvo. Ali pa se je bolj zgledoval po ljudeh s podobno bolj črno ideologijo in izkušnjami, ki so nas v preteklosti pošiljali v Filadelfijo in v Gradec, pa danes tudi v Novo Zelandijo, ali pa med 2. svetovno vojno dejansko v koncentracijska taborišča v Nemčijo ter Italijo in v izgnanstvo v Srbijo. Apeli slavnostnega govornika shoda Janeza Janše pa so se ob mahanju z zastavami, dvoumnih pozivih na referendum in »k razumu« (?) »utrdili« v izjavi: »Kdor ni proti nam, je z nami.«
Če je bilo 105 petkovih protestov v času Janševe vlade nujnih in potrebnih, potem je danes nujen in potreben razmislek o vsem nacionalističnem izražanju, o javnih shodih in doseganju želenih ter potrebnih ciljev. Gre za javno izražanje sovraštva in tudi sporno medijsko podporo. Javna beseda in njen način izražanja sta se torej degenerirali, in to ne prvič, ter nepričakovano. Zdi se, da mnogi že ne ločijo več med koristnostjo, potrebnostjo ter legalnostjo na eni strani ter na drugi strani med vsem, kar je nasprotno navedenemu. Očitno sta potrebni previdnost in selektivna udeležba pri raznih shodih. Pozornost pa velja tudi pri poročanjih ter ocenah teh aktivnosti. Pa ne le pri sami udeležbi, tudi pri ocenah pristojnih organov, kjer mislim ne samo na policijo, temveč tudi na oblastnike, denimo premierja Roberta Goloba, ki neumestno enači vse dogodke in nekatere ljudi. Pravzaprav se zdi, kot da bi nekateri namenoma radi odvračali ljudi od vsakršnega izražanja mnenj in stališč, od samostojnega razmišljanja ter morda tudi od udeležbe na volitvah.
In ker sem že prej omenil tudi medije, naj ošvrknem tudi nekatere, ki poročajo zelo »usmerjeno« in podporno. Predvsem pa usmerjeno v sovraštvo do drugačnih ter v podporo nosilcem izražanja hujskaških besed. Skratka demagoško. Pri tem pa očitno namerno spregledajo kontekst, vsebine in cilje izražanja mnenj.
Morda tudi ni neumestno ponovno opozorilo o čezmejnem povezovanju vseh nazadnjaških in nacionalističnih akterjev ter opozarjanje na »enotnost«, ki je seveda za mnoge zelo izključujoča. Hkrati pa je seveda izbira med dvema slabima variantama za mnoge nesprejemljiva in težka.
Ob preurejanju odnosov v svetu, tudi s silo oziroma nasiljem, genocidom, vojnami, ekonomskimi in političnimi grožnjami, so mnogi izgubljeni v svojih preteklih razmišljanjih in ravnanjih. Marsikatera od teh so bila namreč zelo napačna. In pravzaprav se mnogi niso ničesar naučili. Tudi zato je težko pričakovati, da bodo ti ponovno vlekli prave poteze, ki bi koristile in bile v interesu vseh ali večine.
In morda za konec le še misel, da še vedno ni prepozno za zaustavitev elementarne pokvarjenosti in sovraštva, dokler njihovi nosilci ne preidejo od besed k dejanjem. Ko kakršnokoli nasilje enkrat izbruhne, ga je namreč zelo težko kontrolirati. Zato si je zelo umestno prizadevati, da do njega sploh ne pride. Žal tega mnogi ne dojamejo.
Miloš Šonc, Grosuplje
