Hrvati: 80 % katoliki, 70–75 % pravi verniki *, 55–60 % cerkveno poročeni;
Srbi: 80–85 % pravoslavci, 50–60 % pravi verniki *, 60–70 % cerkveno poročeni;
Bošnjaki: 90 % muslimani, 70–85 % pravi verniki *;
Črna gora in Severna Makedonija imajo nekoliko manjši odstotek verujočih kot našteti.
Slovenija: 57–60 % katoliki, 20–30 % pravi verniki *, 30–40 % cerkveno poročeni;
Samo verniki z zvezdico prinašajo cerkvenim ustanovam denar.
Zakaj se vernost prebivalcev Evrope, vključno s Slovenijo, drastično zmanjšuje? Za Evropo je verjetno eden od vzrokov praktična cerkvena inačica razlage svetopisemskega sporočila »beseda je meso postala«. Tudi v Sloveniji se to vriva med vzroke. Omenil bi samo nekaj izstopajočih za našo nekdanjo skupno domovino. Jugoslavija je bila res sekularna država, ne samo po ustavi, toda Albanci so nas prekašali, saj je njihov Enver Hoxha leta 1967 proglasil Albanijo za prvo ateistično državo na svetu.
V preteklosti sta razsvetljenstvo in narodne emancipacije pripomogli k zavednosti, da verstva pripadajo preteklosti. V novejšem času so pa urbanizacija, ekonomska blaginja in izobrazba dodali svojo utež na tehtnici na škodo verstev. Na Slovenskem pa imamo še dva aduta, ki zmanjšujeta ugled katoliške cerkve. Eno je protestantizem, ki je s Primoževo izdajo cerkvenih knjig v ljudskem jeziku pripomogel, da so katoliški pridigarji kot posredniki med Bogom in ljudmi postali odvečni. Hvala Bogu, vseeno kateremu, da se je Trubar s pobegom v Nemčijo izmuznil iz njihovih krempelj.
Drugi vzrok upada katoličanov je neverjetna angažiranost tega ostanka ostankov. Njihove množične molitve pred porodnišnico, češ, bodoče mamice bodo zaradi splava postale morilke, ali skupna klečeča molitev pred Marijinem kipcem na Kongresnem trgu, ali napisi Jezus na vseh mogočih krajih, na planinskih poteh, ob avtocestah, zloraba maš s pridigo, ki razdira enotnost Slovencev, in prenosi na javni TV njihovih propagandnih prizadevnosti.
Pomislim, da bi te verske nestrpnosti bilo veliko manj, če bi slovensko katoliško cerkev vodili duhovniki, kot sta bila Šuštar in Grmič, ne pa sedanja Rode in Zore. Zadnja dva bosta še naprej razdiralno delovala, dokler jih papež ne odstavi, saj je Frančišek razsoden mož.
Dodajmo še eno zanimivost. Kam lahko gredo molit omenjeni elementi? Rimljani so svoje »grešnike« križali gole, toda na slikah in kipcih je Jezus vedno prikazan ogrnjen preko spolovila, saj bi ga v nasprotnem naš prevzvišeni nadškof Zore razglasil še za ateista. Tako ne moremo ugotoviti, če je res osmi dan po rojstvu bil obrezan, kot tudi ne moremo izvedeti, kdo ga je obrezal. Sporočam nadškofu Zoretu, da sva se midva rodila kot ateista, se pravi naga. Ni mi znano, kdaj se je on spreobrnil, jaz se nisem.
Splošno je znano, da je bil Jezus obrezan, saj je njegova kožica s penisa, z uradnim nazivom sveti prepucij, shranjena na naslednjih lokacijah: opatija Charroux (Francija) od koder bi ga odnesli v Lateransko baziliko v Rimu, cerkev v Coulombau (Francija), cerkev v Le Puy-en-Velay (Francija), cerkev v Metzu (Francija), cerkev v Besançonu (Francija), cerkev v Santiagu de Compostela (Španija), v mestu Antwerpen (Belgija), cerkev v Hildesheimu (Nemčija), samostan Andechs (Nemčija), cerkev v Calcati (Italija).
Priznam, da tako velika izbira svetišč lahko zmede naše potencialne romarje. Predlagam jim Jakobovo pot v Santiago de Compostelo, saj je najcenejša, kajti opravite jo lahko peš.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
