Naj bo kakorkoli, v obeh primerih si je farmacevtka prisvojila pravico, ki je nima. Svoj etični ugovor bi morala omejiti na eno od funkcij, ki jih v lekarni ima: pacientki bi smela le svetovati in pri tem navesti svoje argumente, saj izvršilne oblasti, da bi zavrnila izdajo zdravila, pač nima. Drugače bi bilo, če bi preprečevala kaznivo dejanje, za katero bi potem prijavila zdravnika, ki je izdal recept, denimo za drogo. Tako pa je njen »ugovor vesti« čista samovolja. Če meni drugače, je v napačnem poklicu ali pa v poklicu na napačnem delovnem mestu.

Izvor farmacevtkine samovolje pa je seveda ena od doktrin rimske Cerkve: ta namreč vztraja na nauku, da je spolnost opravičljiva samo, če lahko iz akta vsaj teoretično sledi nosečnost, zato zavrača vsako kontracepcijo (razen metode Knaus-Ogino, torej izračunavanja skoraj neplodnih dni v mesečnem ciklusu, ki jo kritiki zaradi nezanesljivosti imenujejo »rimska ruleta«). Še bolj pa zavrača abortus, in odkar obstoji »tableta za potem«, je pojem abortusa razširila tudi nanjo (prej so njeni teologi različno določali, od kdaj ima zarodek »dušo« in je splav »umor«, zdaj pa ima »dušo« že oplojena jajčna celica).

In tu naletimo na ločitev države od verskih skupnosti. Med njimi je največja tukajšnja veja rimske Cerkve, država se ne vtika v to, kaj le-ta (ali katera druga) zapoveduje ali prepoveduje, a to nevtikanje pomeni tudi, da vernikom ne vsiljuje izvrševanja ali prepoveduje neizvrševanja zahtev dane verske skupnosti. V primeru rimske Cerkve države torej ne zanima, ali upoštevajo prepoved kontracepcije ali pa splava, tako kot je ne zanima, ali pripadniki drugih dveh religij, ki častita Abrahamovega Boga, upoštevajo njune prehranske prepovedi. Zdaj, ko uvažamo delavce tudi iz Indije, bo postala enako ravnodušna še do prepovedi govedine.

Tudi nekatere laične doktrine vsebujejo podobne prepovedi, vegani denimo se odpovedujejo vsej hrani živalskega izvora, tudi mleku in jajcem, najbrž tudi medu. V te prepovedi se država vmešava le toliko, kolikor iz medicinskih razlogov omejuje tako prehranjevanje otrok.

»Ugovorov vesti«, ki izhajajo iz navedenih doktrin, država načelno ne more priznati, temveč pričakuje, da se bodo osebe s temi pomisleki tako umestile v poklicih in delovnih mestih, da ne bodo v konfliktu interesov. To pa ne zadeva mnenjske svobode. Ta je omejena zgolj z ustavo in zakoni.

Božidar Debenjak, Ljubljana