Toda naredilo se ni nič od naštetega, čeprav se je denar koncesionarjem, zadolženim za sanacijska dela, podeljeval in se neznano kam izgubil. Posledice so se pokazale v nedavnih katastrofalnih poplavah ob reki Savinji in drugje, ki po nekem čudežu niso zahtevale človeških življenj, so pa vsaj v moji soseščini povzročile veliko težav zlasti starejši populaciji, ki so jo sedaj želeli še prisilno preseljevati tisti, ki so posredno odgovorni za to katastrofo.
Že nekaj dni po tej katastrofi so se namreč na območju Letuša nenadoma pojavili »strokovnjaki« in predstavniki vlade, ki so nenadoma brez vseh strokovnih podlag ugotovili, kam je treba takoj preseliti več kot 150 ljudi iz hiš na levem bregu Savinje, ki so bile poplavljene do metra višine. Te stavbe smo prebivalci tega kraja obnovili v celoti na lastne stroške preko zavarovalnine, pomoč države pa je znašala okoli 4900 evrov po stavbi. Do pomoči, objavljeni v cenitvi AJDE, nismo upravičeni, ker smo predvideni za selitev, ki se ji mnogi upiramo. To, kako se je ocenjevalo škodo na stavbah, bi morali zapisati v anale neumnosti brez primere. Ocenjevalci so se sprehodili okoli stavbe, brez moje prisotnosti, videli so le blatno črto na fasadi, ter na podlagi tega ogleda ocenili škodo. Realne škode, prave devastacije znotraj stavbe sploh niso videli in je torej tudi niso mogli oceniti.
Po letu 1990 in zadnji večji poplavi so se tem področju gradbena dovoljenja še kar podeljevala, tudi moje, sedaj pa prav taista stroka, ki je podeljevala gradbena dovoljenja, ruši iste stavbe, in to brez vsake kazenske odgovornosti. Cenitve škode za odkup stavb so narejene nestrokovno, po nekakšni direktivi, tako da so podobne škode ocenjene različno, odslužene stavbe relativno dobro, sodobne stavbe pa zelo slabo. Tisti, ki so imeli le vikende in tam niso bili stalno prijavljeni, a so računali, da bodo v pokoju v teh vikendih stalno živeli, so potegnili najkrajšo, večini je potopilo tudi vso gradbeno dokumentacijo, gradbena in uporabna dovoljenja, tako da jim je ostalo le ustno izročilo.
Državna komisija, ki je odločala o selitvi ali obstanku zgradb na levem bregu Savinje, je imela v rokah več različic, med drugim dve, ki sta dovoljevali obstanek naselja Roje, toda raje so se odločili za selitev. Razlaga odgovornih je bila, da je selitev 150 hiš cenejša kot izgradnja nekaj 100 m nasipov in njihovo vzdrževanje. Pameti tu seveda ni, ker je bila zadeva že prvi teden po poplavi tako dogovorjena na predlog župana Braslovč ter s soglasjem »visokih« strokovnjakov pristojnega ministrstva, zaradi njim znanih, verjetno pridobitnih interesov.
Matjaž Cerovac, upokojeni glavni inšpektor za rudarstvo v RS, Letuš
