Podpišem, za moje pojme tudi – ker sem tudi sam imel priložnost gospoda Zvjezdana Radonjića v zadnjih letih nekoliko pobliže spoznati. Če ga je njegov »zelo specifični značaj« pri iskanju in obrambi pravice in pravičnosti kdaj morda pripeljal tudi do dejanj, ki niso bila v skladu s položajem in dolžnostmi sodnika, se njegova odgovornost za to seveda more in mora ugotavljati v za to predvidenih postopkih – toda tudi tam bi bilo (in bo še) treba upoštevati, da je bil iz tistih tožilskih in sodniških krogov, ki so bili njegovim prizadevanjem nenaklonjeni, nedvomno izpostavljen močnim pritiskom – tudi če vsi niso bili v celoti vidni in sodno dokazljivi. Če je ves naš pravosodni sistem padel na zrelostnem izpitu pri sojenjih dr. Noviču, naj se to ne ponovi še pri sojenjih Radonjiću.

Da ne bi kdo mislil, da morda nisem naklonjen temu, da bi tožilstvo sprožalo kazenske postopke zoper sodnike, naj dodam, da sem sam (kot pooblaščenec prizadetega) letos marca vložil na tožilstvo kazensko ovadbo zoper štiri sodnike upravnega sodišča (zaradi očitno namernega nezakonitega sojenja kar v treh zaporednih sodbah, nazadnje celo v nasprotju z napotki vrhovnega sodišča ob razveljavitvi prvih dveh sodb) – in ta mesec nato še urgenco, ker odgovora na ovadbo za tako izjemen primer zame očitno krivičnega sojenja že pet mesecev nisem dobil.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče