Tako je bilo takrat.

Sašo se je v resnici zelo redko podpisoval s polnim imenom in priimkom, najpogosteje je tudi kasneje uporabil kratico sj. V starih časih novinarstva so namreč mladi novinarji kar nekaj časa čakali na priložnost, da bi »šli z imenom noter«, kot se je nekoč ponosno pohvalil Jarčev kolega iz prvih Dnevnikovih ekip.

»Kanarček«, s tem imenom so našo hišo kmalu posvojili Ljubljančani, je postal Sašev drugi dom že leta 1962. »Naša, Dnevnikova ekipa je v tistih časih, ko so bili glavni uredniki Miloš Mikeln, Džuro Šmicberger in Dušan Fortič, štela le nekaj redno zaposlenih novinarjev,« se je ob upokojitvi spominjal Edo Glavič, zdaj žal tudi že pokojni dolgoletni odgovorni urednik. »Poleg že navedenih so bili še Lenart Baloh, Vlado Šlamberger, Sašo Jarc, Tine Kristan, Jože Keršmanc, Stane Fugina, Jože Bon, Miran Ogrin, France Stele in še bi lahko naštel nekaj imen,« je dodal Glavič.

Novinarski gospodje, čeprav so bili še tovariši.

Prvič sem Saša Jarca srečal v desku, ko sva z Vasom Gasarjem »dežurala« kot mlada pripravnika pri uredniku Janezu Čučku. Včasih sva bila kar malo ljubosumna nanj. Sašo je namreč urejal zadnjo stran, polno bridkih zanimivosti. Seveda poleg strani z razvedrilom in podlistki. Vozni red tehničnih urednikov mu je dodelil opoldanski termin, zato je lahko postavil lepe in udobne naslove. Obe »najini«, prvo in tretjo stran, smo oddajali ob pol petih zjutraj in ob obilici sporočil, ki jih je teleprinter naropotal ponoči, komaj vse stlačili v časopis. Najpogosteje z drobnimi naslovčki.

Toda sčasoma sem začel spoznavati, da niso pomembne samo novice in članki s prvih nekaj strani, temveč bralci potrebujejo in cenijo celoten spekter časopisnega izdelka. Včasih so postale nekatere skrajnosti razumevanja komunikacije z bralci prav šaljive. Medtem ko je Sašo v desk prinašal »žmahtne« naslove, ki smo jih potem natisnili na lepake ob kioskih, je urednica bolj političnih strani nekoč za plakate ponudila tale naslov: »Pomembni sklepi!«

Ko sem se čez leta preselil v Nedeljski dnevnik, sem ta razkorak začutil še močneje. Kmalu se nam je kot redni sodelavec pridružil tudi Sašo in s svojimi predlogi pomembno prispeval k rasti priljubljenosti našega tednika. Posebej odmevni so bili njegovi podlistki, ki jih je prirejal po izdajah nekaterih nemških časopisov in revij. Takrat, na srečo, še ni bilo raznih ovir zavoljo avtorskih pravic in Sašo je s pomočjo svoje odlične nemščine še dolga leta prinašal zanimive članke v naše uredništvo tudi po upokojitvi.

Saša Jarca (mimogrede, nekoč menda ni zamudil nobene operne premiere, ne v Ljubljani ne na Dunaju) sem zadnjikrat srečal v kavarni pri Maximarketu. Zelo ga je zanimalo, kako je zdaj na Dnevniku in Nedeljcu. Živahno mi je, mlademu upokojencu, razlagal, kako presneto so ga mučili na ponovnem delnem vozniškem izpitu, ki ga je moral opraviti po osemdesetem letu.

Žal mu je življenje namenilo še en hujši preizkus …

Sašo, pogrešali te bomo.

Zlatko Šetinc