Seveda je takšna »kavbojščina« dovoljena samo Mosadu v Izraelu in ameriškim Tjulnom ter službi Cia, tako da ni bojazni, da bi se ta ideja slučajno uresničila. Verjetno tudi ni velikega strahu, da bi roka pravice kdaj dosegla zločince, kot so Benjamin Netanjahu, Joav Galant, Izrael Kac, pa vodja oboroženega krila Hamasa Mohamed Deif ter še kdo.
A vendar, ko spremljam razmere po svetu in doma, se mi zdi, da so že rojeni novi Hitler, Himmler, Heydrich, Globočnik, Mladić ali Milošević. Današnje presenetljive politične kombinacije ter kalkulacije s človeškimi življenji in ozemljem pa pravzaprav niso nič novega. Že videno. Ne čudi, da mnogi ne poznajo več imen, ki sem jih navedel. A vendar bi jih morali dobro poznati vsi, predvsem pa naši oblastni predstavniki. Kot tudi vsa njihova zlodela. Namerna pozaba preteklosti slej kot prej pripelje do ponovitvenih dejanj v še hujši obliki.
Geslo »nikoli več«, ki je veljalo po 2. svetovni vojni, je danes žal pozabljeno. Dnevno prikazovanje genocida v Gazi, »sprejemljivost« vojne kot načina reševanja medsebojnih sporov, ali pa imperialno ravnanje velikih so dokaz, da so se mnogi že »navadili« na zlo, ki postaja sprejemljivo ter opravičljivo. Ampak za že videnim zlom v preteklosti in tudi sedanjosti stojijo konkretni odgovorni zločinci oziroma osebe. In ti dobijo polet ob podpori javnosti ter mnogih ljudi, ki so tiho, češ da se jih to ne tiče, da je vse dogajanje daleč, da se tako in tako ne da nič storiti, da ni pravi čas in s podobnimi izgovori.
To, kar moti, pa je nezainteresiranost ljudi in tako neposredno podpiranje razraščanja zla, ki je že med nami. Ne pomagajo nikakršne floskule in izgovori, da smo »enotni«, še ne dovolj močni, »zato se moramo oborožiti«, pa da bo »genocid ali vojno rešil nekdo drug« in podobno. To počasno zavajanje in vodenje v pasivnost je lepo vidno ob zadnjem predlogu Izraela, da v Mariboru – pa menda ja ne »slučajno« – odpre svoj častni konzulat. Tišina in zadrega »uradne« Slovenije je več kot očitna in še bolj povedna. Namesto javne in odločne besede pristojnih, ki naj bi se oglasili in opredelili ter tudi obrazložili svoje ravnanje, je »slišna tišina«. Nedržavotvorno, brez poguma in vizije ter bebavo. In državljani moramo zopet zbirati podpise s peticijo ter se zavzemati za mir, medtem ko predstavniki, ki smo jih izvolili, glasujejo za oboroževanje. Tako pozicija kot opozicija so enotni. Hkrati pa smo seveda od vseh deležni obtožb in omalovaževanja.
Naj samo še omenim, da za takšen genocid, kot se je dogajal v preteklosti in se tudi danes, seveda ni odgovornih le nekaj patološko bolnih oseb z miselnostjo nacizma, sionizma, rasizma, oblastnih in ozemeljskih ter finančnih koristi. Odgovorno je kar »lepo« število aktivnih in pasivnih podpornikov, ki tudi prostovoljno uresničujejo želje gospodarjev vojn. Tudi Slovenija pri tem ni nobena izjema.
Zato bi si zelo želel pravičnega in aktivnega ravnanja vseh naših politikov in državljanov. Vem, da je to iluzija, kot je privid tudi želja po pravični kazni za vse zločince in situacijo, omenjeno na začetku prispevka. A vendar se nisem pripravljen odreči upanju za boljši in pravičnejši svet in življenje. Pa čeprav je to glas vpijočega na Prešernovem trgu v Ljubljani. Dobro pa vem, koga tam nikoli ni videti.
Miloš Šonc, Grosuplje
