S tem sporočajo, da jim je kultura populističnega naslavljanja kompleksnih družbenih vprašanj bližja kot premišljeni družbeni dialog, ki se v tem primeru zreducira predvsem na čustveni odziv tistih, ki se bodo udeležili referenduma.
Referendum o relativno majhni proračunski postavki, še zlasti v primerjavi s stroškom samega referenduma, je nesorazmeren odziv, ki kaže na politične motive namesto resne skrbi za javne finance. Predlagatelji predstavljajo vrhunske umetnike kot privilegirano skupino nasproti ostalim državljanom, s čimer stigmatizirajo kulturno sfero, jo razvrednotijo kot pomemben družbeni steber in posledično prispevajo k polarizaciji družbe.
O vlogi kulture za obstoj in krepitev slovenskega naroda je bilo že do sedaj veliko povedanega in verjamem, da ta za večino ni sporna. Morda za predlagatelje, ki s takim načinom šibijo njeno moč, njen odločilen pomen pri utrjevanju državotvornosti in sporočajo družbi, da je kultura lahko polje manipulacije in poligon za doseganje oblasti. Žal z davkoplačevalskim denarjem, ki ga namenjamo političnim strankam predvsem za pošteno utrjevanje demokracije in javnega dobrega.
A najbolj sprevrženo je, da so se tokrat odločili, da bodo na hrbtih naše vrhunske kulturne elite zlonamerno in pritlehno dosegali svoje politične cilje. To se v samostojni Sloveniji še ni zgodilo. Redne mesečne dodatke ali rente dobivajo za različne zasluge tudi predstavniki nekaterih drugih družbenih skupin (akademiki, prejemniki nekaterih državnih odlikovanj in nagrad, vojni veterani, športniki, zaslužni profesorji …). A puščica je tokrat priletela v vrhunske umetnike, pravzaprav v srce naroda in naše kulturne identitete.
Ob tem pa ni v ospredju zakon o dodatkih za umetniške dosežke, ki se bodo ne glede na izid referenduma izplačevali še naprej (po starem zakonu, brez jasnih kriterijev), ampak tisti zloglasni »drugi glas o škodljivi in arogantni Golobovi vladi«, saj prvak opozicije neprestano ponavlja, da »bo glas na referendumu veljal dvojno«. In samo za to gre! Referendum kot povod za napad na vlado, sprevržen način testiranja vladne učinkovitosti in mobilizacije podpornikov njihove politične opcije v bolestni želji po predčasnih volitvah.
Omenimo ob tem zveste podpornike, ki jih predlagatelji pokličejo na pomoč vsakič, ko so na programu pomembne politične odločitve. Čeprav ustavno ločeni od države, jim ta iz javnih sredstev letno nameri za njihovo delovanje 10 do 15 milijonov denarja, kar je poseben privilegij, saj jim s tem omogočajo socialno varnost in stabilne pogoje za uresničevanje pastoralnih, humanitarnih, izobraževalnih in kulturnih programov. Pogojev, ki jih nima marsikateri ustvarjalec na kulturnem področju, ki je odvisen od prekarnega in priložnostnega dela, je mnogokrat brez socialne varnosti in primerne pokojnine.
Ker se verske skupnosti in Cerkev financirajo preko različnih proračunskih postavk, je sistem velikokrat nepregleden, nejasen v odločanju, porabi in kontroli. V državah, ki so uvedle cerkveni davek, je bolj jasno določeno, kdo in koliko prispeva za delovanje verskih skupnosti, zato je vmesno vprašanje, ali se nam morda obeta tudi za to kakšen referendum, s katerim bi preverili, ali ne bi ta denar raje namenili »ranljivejšim« skupinam?
Jadranka Šturm Kocjan, Koper
