Zaradi koronske ter (predvsem) ukrajinske krize in posledično zaradi nastalih prekomernih skokovitih podražitev energetskih, materialnih in gradbenih izvedbenih stroškov, po uradno potrjenih ocenah nemškega državnega urada za okolje dejanska skupna vrednost za sedanjo (še nedokončano) izvedbeno fazo presega že okoli 300 milijonov €. Zveza nemških davkoplačevalcev pa poleg tega na podlagi pridobljene dokumentacije javno očita državnim podjetjem in uradom celo zavestno zamolčanje podražitev še za nadaljnjih okoli 25 milijonov €. Tem kritikom se je celo pridružila tudi največja nemška politična stranka CDU, ki kot dodatni vzrok teh podražitev navaja tudi milijone evrov obsegajoče menedžerske napake, ki bi jih po njihovem mišljenju nujno morali obravnavati tudi v nemškem državljanskem odboru za javna podjetja.
Mimogrede naj omenim, da je od januarja 2020 v Nemčiji dovoljeno iz čistilnih naprav odstranjevati in uporabljati zgolj predhodno na najmanj 20-odstotne vsebnosti trdnih delcev dehidrirano blato, saj se tako zmanjšajo stroški transporta in odlaganja.
Kot dolgoletni projektant komunalne infrastrukture v ZRN sem moral pri sestavi predračunov za načrtovane objekte in naprave upoštevati ter odgovarjati za določene podane natančnosti izračunov. V primerih, ko so vsote predračunov v idejnih projektih odstopale za več kakor 30 odstotkov od kasnejših dejanskih izvedbenih vrednosti, je praviloma vsak investitor od projektanta namreč uradno zahteval natančno pismeno strokovno utemeljitev tega odstopanja, saj je imel v primeru nezadovoljive strokovne utemeljitve investitor pravico od projektanta zahtevati povračilo utrpele tozadevne škode.
Vsi aneksi so morali biti investitorju s strani gradbenega projektantskega nadzora pismeno strokovno utemeljeni in potrjeni. Za slabo utemeljene anekse ali v razpisu »spregledane« posamezne pozicije so bili investitorju finančno soodgovorni tudi v razpisu udeleženi projektanti. Vse cene pozicij v aneksih so se kalkulirale, preverjale in potrdile po kalkulacijskih izračunih ponudbenih cen, ki jih je izvajalec v zapečatenih ovojnicah izročil investitorju pri podpisu izvajalskih pogodb zaradi kasnejših preverb in določitev cen v aneksih. Te ovojnice so se na zahtevo investitorja smele odpečatiti za vpogled izključno samo s pristankom in ob soudeležbi izvajalcev.
Kar se tiče tako imenovanih ocen celotnih končnih skupnih vrednosti investicij, ki jih (običajno še pred izdelavo projektne dokumentacije) oznanjajo (neodgovorni) državni uradniki ali politiki, pa smo jih v strokovni praksi običajno pomnožili najmanj s faktorjem 3, saj te ocene običajno nezadostno ali pa celo ne upoštevajo številnih aneksov, stroškov financiranja, naknadnih podražitev, stroškov odkupa zemljišč, posledic posedkov itd., saj politiki ne želijo preveč ter vnaprej prestrašiti svojih volivcev. Kot naš domači aktualni primer naj tu omenim samo Termoelektrarno Šoštanj. Prepričan pa sem, da bomo morali za pomnožitev končnih stroškov bodoče ljubljanske sežigalnice ter še posebno parkirne hiše pod tržnico (za gradnji v tako izredno hidrogeološko zahtevnih in slabo nosilnih tleh) uporabiti znatno višja pomnožitvena faktorja! Zaradi podcenjevanja namreč ne bomo izbrali ustrezno dragega in dobro opremljenega kvalitetnega izvajalca z ustreznimi strokovnim znanjem ter strokovnimi izkušnjami, temveč kakor običajno najcenejšega izvajalca z vsemi izredno dragimi posledicami. Neumnost mora biti namreč drago poplačana.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
