Poglejmo zadnje volitve v DZ leta 2022. Volivci smo lahko izbirali med 1471 kandidati, ki jih je predlagalo 20 političnih strank. V vsaki od skupno osmih volilnih enot je za enajst poslanskih mandatov v enajstih volilnih okrajih sodelovalo povprečno 184 kandidatov. Politične stranke so v vsaki volilni enoti predlagale povprečno devet svojih kandidatov. Ni kaj, naravnost razkošna ponudba.
Volivci smo izbirčni. Parlamentarni prag, ki ga predstavljajo štirje odstotki ali 47.600 glasov volivcev, so prestopile le štiri politične stranke. Skupaj so zbrale 905.427 oziroma 75,9 odstotkov glasov. Volilni sistem oziroma matematika veleva, da se po pravilih Dropovega količnika in d'Hondtovega sistema med parlamentarne stranke razdeli tudi 24,1 odstotka glasov političnih strank, ki niso dosegle parlamentarnega praga. Kaj glede morebitne uporabe preferenčnega glasu lahko razberemo iz teh podatkov? Kakšne učinke bi prinesla uporaba PG v štirih parlamentarnih strankah, ne vemo. Vsekakor pa ne more prinesti bistvene spremembe vpliva volivcev na izbiro množice kandidatov.
Ključen je podatek, da volivci kandidata, ki mu dodelijo« svoj« prednostni glas, lahko izbirajo le iz list kandidatov, ki so jih predlagale politične stranke. To je bistvo predstavniškega sistema. Alfa in omega tega sistema so politične stranke. Takšna ureditev je skladna z ustavno ureditvijo, ki v 42. členu kot ustavno navajajo človekovo pravico, »da se svobodno združuje z drugimi«. S političnimi strankami in njihovim ravnanjem torej pravno-formalno ni nič narobe. Izjeme so dopustne le v primerih, ko gre za varnost države ali za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Zakaj smo torej nezadovoljni z orodji sistema političnega predstavništva, ki jih uporabljamo za upravljanje države?
Uporaben odgovor najdemo v zgodovinskih arhivih. Francoski filozof Jean-Jacques Rousseau je že pred poldrugim stoletjem o političnem predstavništvu zapisal naslednje: »Angleško ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah; brž ko jih izvoli, je suženj, je nič.« Kakšen nauk za današnjo rabo lahko razberemo iz Rousseaujevega sporočila? Da v 21. stoletju ključne družbene probleme rojeva dodobra fosiliziran predstavniški sistem upravljanja države, ki je luč sveta ugledal že v času prve industrijske revolucije pred poldrugim stoletjem.
Vemo, da je uspešnost zdravljenja v medicini odvisna od pravilne diagnoze in predvsem od tega, kako uspešna je izbrana terapija pri obvladovanju vzrokov obolelosti. In kakšna je diagnoza o ključnih problemih sodobnega sveta? Ideologija neoliberalizma že pol stoletja vzpostavlja in ohranja nepravična in nelegitimna razmerja v razdelitvi svetovnega bogastva. Sistem volilne demokracije, s katerim se upravljajo države, pa daje podporo uresničevanju temeljnih neoliberalnih načel, kot so deregulacija, liberalizacija in privatizacija. Kakšno vlogo v takšnih družbenih razmerah lahko opravi uporaba preferenčnega glasu?
Odgovor je presenetljiv. Preferenčni glas, kljub dobrim namenom, deluje bolj kot zavajanje javnosti in volivcev. Deluje kot mit, kot placebo zdravilo, ki naj bi volivcem prineslo odločilen vpliv pri izbiri kandidatov. V resnici pa osrednji problem ni odsotnost odločilnega vpliva volivcev na izbiro kandidatov. Ključni družbeni problem je nekaj povsem drugega. Poglavitno hamletovsko vprašanje namreč je, kako zagotoviti odločilen vpliv državljanov pri sprejemanju bistvenih družbenih odločitev, ki krojijo njihovo materialno, družbeno in okoljsko blaginjo. To so odločitve, ki zadevajo urejanje temeljnih družbenih problemov in predstavljajo le desetino vseh odločitev v procesu družbenega odločanja.
Janez Krnc, Litija
