Danes je Liffe mestni »prostor filma«, čeprav začasne in nemara bolj »mentalne« kakor fizične narave, z razmeroma dolgo zgodovino, kakršno pravzaprav premore le še Slovenska kinoteka; toda hkrati je takih filmskih prostorov v Ljubljani vse manj. Če odmislimo različne festivale, si je mogoče aktualno filmsko produkcijo vsaj v mestnem središču ogledati samo še v Kinodvoru in občasno v Cankarjevem domu. Kar je skrajno žalostno.
Nekoč, »v davnih časih«, recimo tam nekje v 90. letih minulega stoletja, ko je svoje korenine pognal tudi današnji Liffe, je bila podoba precej drugačna: Ljubljana je imela kakšnih ducat kinodvoran, v skladu s takratno urbanistično logiko razsejanih od središča mesta prek posameznih predelov – Vič, Bežigrad, Šiška, kino Triglav na Kodeljevem – vse do obrobij, pri čemer je imela vsaka od njih tudi bolj ali manj prepoznavno identiteto: tako so v kinu Union prevladovale uspešnice, Komuna je vrtela resnejšo produkcijo dramskega tipa, v kinu Mojca so domovali otroški ter mladinski filmi, spet v drugih žanrski izdelki, od akcije do erotike. V obdobju, ki je sledilo, pa se jih je počasi zaprla večina; nekatere so prašne obtičale v dolgotrajnih postopkih denacionalizacije, druge so v takšnih ali drugačnih okoliščinah menjale svoj namen in se pozneje spremenile v nočne klube, kongresne dvorane ali centre urbane kulture; preostale so postopoma izginile po odprtju prvega slovenskega multipleksa Kolosej leta 2001 (ta je tedaj prevzel tudi še delujoče dvorane nekdanjih Ljubljanskih kinematografov), ki je k nam prinesel razumevanje kina kot zabavišča, kjer je za upravitelja obisk nekega filma, sploh pa njegova kakovost, manj pomemben od količine prodane pokovke ali pijač; takšni »razvedrilni« usmeritvi je sicer vse bolj sledila tudi programska politika največjih svetovnih studiev, ki so se v želji po zaslužku osredotočili na raznovrstne spektakle in preizkušene franšize.
Vzpon Liffa v začetku tisočletja je torej v veliki meri sovpadal s siromašno ponudbo kakovostnih filmov v središču Ljubljane, ki je bila delno posledica zapiranja kinodvoran, delno pa za številne segmente občinstva vse bolj nezanimive komercialne produkcije, ki jo je še dodatno zaznamovala klavrna gledalska izkušnja multipleksa. V tem smislu je bil Liffe z izbranim vpogledom v ključne dosežke svetovne kinematografije po meri zahtevnejših gledalcev takrat resnično »nujen«, vendar pa enako »bistven« in nujen (na žalost) ostaja tudi danes, kajti razmere se v več kot dvajsetih letih niso dosti spremenile: medtem odprti Kinodvor s količino prikazanih filmov na omejenem prostoru ne more pokriti vseh potreb, ki segajo kaj dlje od velikega kozarca kokakole, nejasna ostaja tudi usoda lani zaprte Komune, gradnja minipleksa v podhodu Ajdovščina, ki so jo na ljubljanski občini omenjali že pred kakšnim desetletjem, pa se še vedno ni začela. Kdaj bo drugače?
