Kakopak, videti Ruparja na odru in gledati njegov sijoč nastop v liku čarodeja, ga slišati in poslušati, se učiti in naučiti njegovih veščin ostre komunikacije, skrivnostnih trikov in tehnik manipulacije, je za njegove zveste artiste zagotovo dogodek brez primere.

Navdih za veličasten nastop mu venomer znova ponižno nudi mala četica uročenih in zavedenih, ki kot požiralci ognja vsrkavajo njegove besede.

In prav ta Ruparjeva preračunljivost čaranja med resničnostjo in utvarami, seveda s pridihom svetosti, ima za sodelujoče v predstavi epske razsežnosti.

Zanimivo, zabavno in predvsem nenavadno pa je, da čarodej sploh ni čaral s čarovniško paličico, temveč je kar z rokami demonstriral okoli sebe, kakor da meče barvaste konfete med artiste pod odrom, ki so v velikem pričakovanju srčno upali, da ujamejo navidezni konfetek kot sveti gral.

Ruparju je preobleka v čarodeja bržkone uspela. Prepričal je že prepričane.

Še dobro, da je bila predstava na prostem, in da je vetriču vsaj malo uspelo razpihati naokoli grd besednjak nastopajočih, medtem ko je vonj po sovražnosti že silil v nosnice.

Res pravo čudo.

Tatjana Lanjšček, Ljubljana