Ker smo večkrat podučeni o marsikateri nepravilnosti o stanju in ravnanjih odgovornih služb in oblasti v Sloveniji na raznih področjih, je močno prisoten tudi dvom, da se pri nas makedonski primer ne bi mogel zgoditi. Sicer ne tako drastično primitivno, pa vendar. V Makedoniji je bila krivda na sistemskem nivoju, na podlagi korupcijskih ravnanj, proti tem pa nismo imuni tudi v Sloveniji. Vsi se še spomnimo primera zabavišča Lipa v Medvodah, ko je šele nepredvideni dogodek pokazal sistemsko napako – nered pri upravljanju dejavnosti v objektu, nepravilnosti ureditev objekta, odsotnost redne kontrole o izpolnjevanju predpisanega, torej rednega inšpekcijskega nadzora, in to nenajavljenega.
Drugi tak nedavni dogodek ogrožanja življenj in javnega premoženja pa se je nedavno zgodil v Ljubljani.
Po januarskem požaru v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani se je izkazalo, da mnogo dijaških in študentskih domov v državi nima požarnega alarma. V Sloveniji je trideset dijaških domov, katerih ustanoviteljica je država, ki sedaj dijaške domove pospešeno opremlja s požarnimi alarmi. Požarni alarmi sicer niso edini ustrezen ukrep za preprečevanje požarne ogroženosti.
Kako je mogoče, da dijaški dom ni bil varnostno ustrezno opremljen? Načrtovan in zgrajen je bil nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo že imeli dovolj natančne protipožarne predpisane ureditve, kar smo morali projektanti stavb upoštevati, po nareku in na podlagi kontrole služb požarne varnosti, vsak načrt je moral vključevati tudi protipožarne rešitve oziroma elaborat. Varnostne zahteve so se zgledovale večinoma po nemških predpisih. Ob predaji objekta v obratovanje je moral biti v stavbi na vidnih mestih obešen protipožarni načrt, označene so morale biti smeri izhodov, urejeni zasilni izhodi.
Kot smo lahko prebrali, obravnavani objekt dijaškega doma ni bil tako opremljen. Kdo mu je dal uporabno dovoljenje za obratovanje, brez teh ureditev, že takrat, v času končane gradnje, kdo ni ugotovil že v času rednega obratovanja, še pred nesrečo, da objekt ni ustrezno opremljen? Kakšna redna inšpekcija z nadzorom v preventivne namene? Ali takšno delovanje inšpekcij v Sloveniji sploh obstaja, in to v zadovoljivem obsegu?
Vemo, da urad varuha človekovih pravic že leta dolgo javlja državnemu zboru, da je delovanje inšpekcijskih služb pomanjkljivo, da niso primerno kadrovsko zapolnjene, pa vedno znova ta opozorila ostajajo brez ustreznega odziva katerekoli vlade. Gre za problematiko vseh področij življenja in delovanja v Sloveniji. Veriga postopkov od zakonodajnega do izvedbenega in do nadzorstvenega je prekinjena na več mestih.
Nedolgo nazaj sem se znašla v na novo dozidanem trgovskem centru Supernova na Rudniku v Ljubljani in zaradi zamotanosti nove dodatne razporeditve prostorov in lokalov zlepa nisem uspela najti bližnjice do izhoda, pa sem gledala, kje bi našla požarni načrt stavbe, obešen na vidnem mestu – nisem ga uspela najti! Torej, »na zahodu nič novega«.
Na kratko – predpisano je eno, izvaja se pa vse kaj drugega. Tudi nedavni požar na smetišču v Prekmurju je sistemskega značaja – kje ima država urejen in nadzorovan »masni tok« odpadkov, kot je predpisano v EU direktivah? Iz kupov smeti se ne bomo izvlekli, saj jih sproduciramo, skupaj s trgovci in proizvajalci, vsak dan več, in ne manj. Za nameček se bomo raje zastrupljali s plini iz sežigalnic. Pa tudi z emisijami vedno obsežnejšega motornega prometa, kjer se ravno tako organizacijsko in izvedbeno ne držimo usmeritev s področja varstva okolja.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
