Veliko koncesionarjev ustvarja velike dobičke, marža EBITDA se ponekod giblje kar pri 40 odstotkih. Zakaj se taki dobički lahko dosežejo? Kot prvo, država morda za opravljanje storitev koncesionarjem plačuje preveč. A ker za to obstajajo nekakšni izračuni, bi lahko kdo posumil, da izračuni temeljijo na nelegalnih motivih. Kot drugo je morda utemeljeno to, da so zasebniki bolj učinkoviti. Kot tretje pa so morda nekateri od njih bolj učinkoviti tudi zato, ker k delu pritegnejo tudi zdravnike iz državnega sektorja, ki se med svojo redno zaposlitvijo ne naprezajo preveč, imajo dovolj energije, da delajo tudi pri zasebnikih, ti pa jih plačujejo na davčno oziroma »prispevkovno« bolj ugodne načine. Verjetno gre za kombinacijo vseh treh omenjenih razlogov.
In kje je rešitev? Trg zdravniškega dela očitno obstaja, za zdravnike se zavodi in zasebniki tepejo. Naj se torej regulira v duhu konkurenčnosti: kdor hoče delati malo v zasebnem in malo v državnem sektorju, naj izvoli, a naj ne pričakuje, da mu bo državni sektor plačal (pre)visoke davke, prispevke, dolg dopust, malice, bolniške … Naj to počne sam in prodaja storitve na trgu, tudi državi, seveda, ter bogati. Kdor je zaposlen v državnem sektorju, naj bo deležen dobrobiti, morda bo zaslužil manj, a bo dobrobiti imel. In če mu ostaja dovolj energije, naj dodatno dela za dobro plačane nadure kje v državnem sektorju – ob ustreznem nadzoru, seveda, in naj skrajšuje vrste.
