Ko sem poslušala izjave nekaterih veljakov in cerkvenih dostojanstvenikov ob papeževi smrti, sem opazila skoraj očitno veselje ob tem, da so se ga vendarle rešili, ali bolje rečeno znebili. V cerkvenih skrajno desničarskih krogih je veljal skorajda za levičarskega revolucionarja, ni jih bilo malo, ki so ga naravnost sovražili. Jasno, papež je vselej poudarjal, da je kristjan samo tisti človek, ki vidi drugega človeka v sebi. Zato je v njegovem obdobju priplavala vsa cerkvena umazanija na površje, kajti spodbujal je vsakega človeka, naj pogumno pove svojo zgodbo. Ker je bila njegova naloga velika obremenitev za njegovo telo in dušo, se mu je zdravstveno stanje z leti zelo poslabšalo.
Če je bila princesa Diana kraljica ljudskih src, je bil papež Frančišek očitno prijatelj ljudstva. In kot da bi resnično podoživljal Kristusovo trpljenje, je v postnem času prestajal hude zdravstvene težave in trpljenje, kar se je zaključilo zjutraj na velikonočni ponedeljek. Bilo je kot v Jezusovih časih, ko so učenci odšli v Emavs, da bi oznanili prijateljem veselo novico, da je njihov učitelj vstal iz groba.
Papeževo zadnje sporočilo je bilo: Ne vlagajte denarja v orožje, temveč ga podelite, za socialo in za ljudi, ki so potrebni pomoči. Svet je na veliki prelomnici in srčno upam, da bo zmagala modrost, ki bo izvolila krepostnega papeža, da bo nadaljeval Frančiškovo delo.
Papež Frančišek ni bil prvi papež, ki se je lotil temeljitih prenov znotraj cerkvene institucije. Leta 1978 je na nepravilnosti znotraj vatikanskih zidov opozoril že papež Janez Pavel I., ki pa je po komaj 33 dnevih papeževanja nenadoma umrl, star 65 let. Njegova smrt še danes buri duhove o tem, da je bil umorjen.
Ana Horvat, Prestranek
