V letih okupacije 1943–1944 so tu zloglasni domobranci skupine Črna roka zverinsko pobijali pripadnike, podpornike ali samo simpatizerje protiokupatorskega boja. Žrtve (zvečine vernike) so ti črnoroški »protikomunistični« borci za sveto vero vlačili iz njihovih domov ali še lažje iz domobranskih začasnih zaporov na Sv. Urhu pri Ljubljani. Ti »apostoli«, »križarji« … so jih pobijali (njih vsaj 90) na tradicionalen način, s svetopisemskimi bati.
Nemški okupator je slovensko domobranstvo (Slowenische Landswehr) uradno ustanovil decembra 1943 (v resnici že 1. 10. 1943) kot svoje prostovoljne plačane pomožne vojaške enote iz podobnih kapituliranega italijanskega okupatorja (vaške straže, belogardisti oz. MVAC, legije ipd). Samo Nemci so jim poveljevali, dodeljevali napredovanja, kolajne, pomoč njihovim družinam, omislili so jim celo dom onemoglih domobrancev na Viču (Ljubljana). Imeli so ogrevane vojašnice, toplo hrano, plačo, nove šik uniforme, po vsej Sloveniji so svečano prisegali (na nemški meč) Hitlerju, krasili pravljične božične jelke, peli pobožne pesmi.
A ne bi šlo brez spodbude in blagoslova ljubljanske škofije. Na povojnem sojenju v Ljubljani je nemški visoki komisar in gauleiter ter vojni zločinec Friedrich Rainer izjavil: »Menim, da je tu, v Sloveniji, edini primer, da je nacionalsocializem za svojega zaveznika uporabil katoliško cerkev.« Bolj kot ne se je motil.
Domobranci so se borili za nemške vojaške interese, poznavalsko ovajali, zapirali tiste, ki so se uprli okupatorjem, nikakor le »komuniste«. Le-ti so sicer bili njim in domačim prevzvišenim stricem (ne iz ozadja) ex cathedra daleč večje zlo kot genocidni brezverski okupator. Branili so (domobranska bojna skupina W) nemške prevozne poti v Italijo do fronte z zavezniki, ki so za časopis Slovensko domobranstvo bili »leteči gangsterji«. Uspešno so lovili tudi sestreljene preživele zavezniške letalce (noben komunist!) in jih v skladu z ukazom (2. 12. 1943, št. dopisa 1641) domobranskega podpolkovnika Franca Krennerja izročali »višjemu vodji SS in policije«, zvezane in s predpisano nemško dobavnico. Seveda praviloma le ob gležnjih tujega gospodarja. Ko ni bilo več Italijanov, pa Nemcev. Domobrance in njihove strice v Ljubljani niso ganili niti pozivi (1944) jugoslovanske vlade v Londonu in ne njim nespornega kralja, naj se obrnejo proti okupatorju. Na katero še bolj ugodno priliko so torej še čakali vse do 15. maja 1945?
Časopis Dnevnik v svojem članku navede glavnega krvnika, vodjo teh črnorokcev. To je bil France Frakelj, domobranski oficir, z zakramentnim imenom Peter Skala. Upam res v posmeh svetemu Petru, ki mu je po bibliji bilo z najvišjega mesta namenjeno, da se na njem kot skali zida krščanska cerkev. A očitno to ni bilo moteče. Niti Francetu Fraklju, čeravno so mu Nemci v Dražgošah ubili očeta, saj se je vključil v njihove vojaške enote. Po vojni pa ni mučeniško čakal sodbe ljudstva, ušel je v Kanado. Tam je kot Peter Markeš (kali?) postal aktivni član povojne begunske slovenske skupnosti, se cerkveno poročil, imel otroke in jih očetovsko vzgajal v pristnem krščanskem duhu.
Dne 29. 10. 1961 je bila v cerkvi v Torontu (Kanada) v organizaciji Slovenskega krščanskega demokratskega društva velika svečanost, kjer so v (katoliške) zvezde kovali Slovensko legijo. Ki je bila 1942–1943 del italijanskih pomožnih enot MVAC, konec 1943 pa se je seveda vključila v slovensko domobranstvo. Slavnostni govornik je bil prav Peter Markeš. O Črni roki je govoril iz prve roke.
In je ta črni Peter celo predsednik kulturnega društva Baraga. Povedno.
Igor Mravlja, Ljubljana
