Tarče sovražnega govora so vse številnejše: izbrisani in izbrisane, begunci in begunke, Romi in Rominje, aktivisti in aktivistke, univerzitetni predavatelji in predavateljice, tožilke in tožilci, sodnice in sodniki, LGBT+ osebe ter mnogi drugi posamezniki, posameznice in skupine, ki s svojim delovanjem, stališči ali zgolj s svojim obstojem motijo tiste, ki gojijo nestrpnost. Žalitve, ki jih pogosto spremljajo odkrite grožnje, vse pogosteje izrekajo tudi posamezniki, od katerih bi pričakovali najvišjo stopnjo odgovornosti in etike: politiki in druge vplivne osebe v javnem življenju ter nosilci različnih družbenih funkcij.
Namesto odgovornosti za javno besedo se soočamo s tekmovanjem v ekstremnosti žalitev in groženj, pri čemer se takšna retorika normalizira in upravičuje kot »svoboda govora«. Odkar opozarjamo na nevarnost besed in govorov, ki širijo sovražnost, se sprašujemo, do kdaj in do kam seže tolerantnost oblasti, v kaj se bodo morale sprevreči besede, da bomo grožnje s fizičnim nasiljem, celo s smrtjo začeli tudi formalno obravnavati kot nasprotje svobode govora. Opozarjamo, da svoboda govora ne vključuje spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in nasilja. To so dejanja, ki ogrožajo demokratične vrednote, javni red in temeljne človekove pravice.
Še posebej zaskrbljujoče so vse pogostejši pozivi k oboroževanju somišljenikov, grožnje z uporabo strelnega orožja in žuganje »s koli« in z drugimi oblikami nasilja nad tistimi, ki mislijo drugače. Takšno hujskanje k fizičnim napadom na konkretne osebe in skupine prebivalstva je sredstvo zastraševanja, utišanja in omejevanja svobode mišljenja ter zapiranja javnega prostora za pluralne razprave.
Slovensko sociološko društvo zato sodno oblast poziva, naj sovražni govor obravnava kot to, kar je: besedno dejanje, ki neposredno ogroža javni red, mir in človekovo dostojanstvo. Potrebno je dosledno sankcioniranje tovrstnih dejanj v skladu s 63. členom Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Prav tako je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Pri tem ne sme biti izjem – tudi za nosilce politične oblasti, ki bi morali biti zgled odgovornega in spoštljivega javnega izražanja.
Potrebujemo konkretne ukrepe za zaščito temeljnih demokratičnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic, saj gre za vprašanje temeljne družbene solidarnosti in varnosti vseh prebivalk in prebivalcev. Sovražni govor in hujskanje k nasilju ni mnenje. Je dejanje, ki ruši družbeno povezanost in spodkopava demokratične temelje. Zato je treba proti njemu ukrepati odločno, sistematično in odgovorno – v korist celotne družbe.
prof. dr. Roman Kuhar, predsednik Slovenskega sociološkega društva (SSD)
