V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je posebej omenjen romski zaselek Kanižarica pri Črnomlju, ki »šteje osem hiš«. V Prekmurju je po podatkih omenjenega popisa živelo 833 Romov (tudi zanje je dosledno uporabljen izraz Ciganov). Ohranjen je tudi popis Sintov na Gorenjskem iz leta 1941. V zaporniških knjigah begunjskih zaporov, kjer so bili Sinti zaprti in od tam kasneje odpeljani v Srbijo, je navedenih 107 oseb.
Italijani med okupacijo Slovenije na svojem okupacijskem območju Romov sicer niso načrtno preganjali, a so kljub temu že leta 1941 opozarjali, da je treba razmisliti o internaciji Romov, saj da »gre za družbeno nevarne 'cigane', ki so vsi slovanskega izvora ter brez definiranega državljanskega statusa, za katere se predlaga internacija v koncentracijskem taborišču«. Nastali so konkretni predlogi za internacijo Romov, ki so se zadrževali na območju vzhodne italijanske meje ter na okupiranih območjih. Zdravnik v Gonarsu dr. Cordara se spominja zaprtih Romov: »Cigani. Bili so zelo čisti in niso bili okuženi z garjami, ušmi in podobnimi zadevami kakor drugi zaporniki. Bili so samo žalostni, ker niso smeli naokrog, vendar so se tolažili z igranjem in prepevanjem ter so zabavali druge zapornike s svojimi igrami.« Drugačne so bile razmere na nemškem okupacijskem območju (slovenska Štajerska in Gorenjska) in v Prekmurju, ki so ga po kratkotrajni nemški okupaciji aprila 1941 zasedli Madžari. Nemci so za Prekmurje sicer pripravili načrt za »preselitev Ciganov«, a ga niso izvedli, ker so oblast prej predali Madžarom. Ti so zaostrili politiko do Romov v pokrajini ob Muri. Po podatkih Zveze Romov Slovenije je bilo v madžarskih taboriščih ubitih 27 prekmurskih Romov. V Turnišču so Madžari ustrelili tudi 6 romskih talcev.
Najhuje se je godilo Romom in Sintom v nemškem uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau v okupirani Poljski. Poveljnik tega taborišča Höss se v svojih avtobiografskih zapisih spominja, da jih je julija 1942 v zvezi z Romi in ukrepi zoper njih obiskal tudi vodja SS Heinrich Himmler: »Pokazal sem mu cigansko taborišče. Pregledal ga je zelo temeljito, videl je tudi utesnjene bivalne barake, ki so me vedno pretresle, spominjale so me na gobavce, ki sem jih enkrat videl v Palestini, na shujšana otroška telesa z velikimi luknjami v zapečeni koži, ki se jih je lahko videlo, ter njihovo počasno gnitje živega telesa.« Na Romih, predvsem otrocih, so v tem taborišču izvajali krute medicinske poskuse. Letos mineva okroglih 80 let od nacističnega uničenja t. im. »Zigeunerlagerja«, romskega dela uničevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau. V noči groze in obupa iz 2. na 3. avgust 1944, »v kateri so za vedno utihnile violine«, so nacisti kruto in brezsrčno pobili še zadnje živeče tamkajšnje taboriščnike. Po podatkih muzeja Auschwitz je bilo v tej noči pomorjenih okoli 4200 Romov in več Sintov, največ žensk, otrok in starejših.
Med vojno so tudi slovenski partizani na območju Ljubljanske pokrajine usmrtili (pobili) štiri večje skupine Romov. Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu. Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Do tretjega pomora Romov je prišlo konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Obtožili so jih izdaje v korist italijanskih okupatorjev ter jih nato postrelili. Zadnji večji partizanski pomor Romov se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli šestdeset Romov iz omenjenega naselja. O tem govorijo tudi poročila italijanskih karabinjerjev iz Črnomlja. Glavni razlog za likvidacijo Romov naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, o čemer pa ni dovolj trdnih dokazov. Zgodovinar dr. Renato Podbersič navaja, da naj bi revolucionarno nasilje leta 1942 v Ljubljanski pokrajini zahtevalo življenja vsaj 170 Romov. V uradni bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi nje, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane, je evidentiranih 207 primerov smrtnih žrtev vojne med Romi, večinoma civilistov.
Po zadnjih ocenah naj bi romski holokavst – »samudaripen« (množično pobijanje) – terjal okoli pol milijona žrtev. Ocene se med raziskovalci precej razlikujejo (od 250.000 do celo neverjetnega 1,5 milijona žrtev, kar je krepko pretirano), zato so nove, znanstveno poglobljene raziskave o tem genocidu še kako potrebne. Tudi v Sloveniji.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
