Pustimo cinizem ob strani, časi so preresni. Anderlič je pač tipičen predstavnik premožnih, ki je svoje življenje posvetil osebnemu bogatenju. Edina elita, o kateri je vredno govoriti, pa ga posveča temu, kar prinaša tudi splošno korist. To je ta razlika, v tem je ta nesporazum v državici, ki pozna kapitalizem šele dobrih trideset let, in to v veliki meri njegovo najbolj neotesano inačico, vulgarni kapitalizem, tisto, s katero so karikaturisti ilustrirali Marxov Kapital: samozadovoljen obraz, cilinder in od preobilnih obrokov preozek suknjič, ki nadzira brezimno množico delavcev.

Ob tej obletnici samooznanila pa smo dobili še nadaljevanje, interpretacijo vulgarnega kapitalizma 2.0, in sicer v podobi druge generacije »elite«, tiste, ki je, že rojena z zlato žlico, čutila potrebo, da razloži, zakaj ji ta žlica pripada in kaj je narobe z nami, ki zahtevamo nespodobnosti, kot so dostojen odnos, spodoben zaslužek, dopust, socialno in zdravstveno varstvo, pravica do odklopa ... Klemen Šešok, otrok očeta, ki je sprivatiziral nekoč slavno Iskro, danes pa investira v Republiki Srbski, kjer davčna zakonodaja ni »katastrofalna kot pri nas«, je namreč ugotovil, da ne razumemo dovolj dobro, kako se ta svet vrti. V njem je namreč »bogastvo gibalo napredka, elite pa igrajo ključno vlogo pri razvoju naroda. A zato potrebujemo ljudi – ne kogarkoli, ampak takšne, ki razmišljajo drugače od trenutne socialistične utopije, ki ne preveva samo Slovenije, ampak kar celo Evropo.«

Šešok je zanimiv le kot fenomen, saj analiza njegovih izjav ponuja jasno sliko o stanju duha slovenske ekonomske elite, pa naj jo presojamo skozi sociološko, socialno ali psihoanalitično optiko. Vzemimo stavek: »Bogastvo je gibalo napredka.« Kje je to pobral? Pri Mariji Antoaneti, ki niti takrat, ko jo je »amorfna masa« postavila pod giljotino, ni razumela, za kaj gre?

Napredek za koga torej prinaša bogastvo? Za naftarje v Dubaju ali za indijske sužnje, ki to bogastvo proizvajajo? Za tiste Šešokove delavce v proizvodnji, ki v nasprotju z zakonodajo »oddelajo tudi po deset, dvanajst ur, tako imenovani ruski urnik«, ali zanj, ki bogati? Za premnoge v Sloveniji podplačane delavce in za državo, ki mora finančno podpirati preštevilne, ker ne zaslužijo niti za preživetje, je bogastvo kvečjemu gibalo »nazadka«.

Šešok pove, da sam dela vse dni, pozabi pa povedati, da je to njegova izbira, ne nuja. Zato nasprotuje pravici do odklopa, ki po njegovem vodi v propad ekonomije. Prepričan je, »da praktično ni več mogoče narediti več za zaposlenega«. »Pravica do odklopa pogosto vodi v to, da ljudje več časa preživijo na telefonih ali na kavču, kar jih na dolgi rok še bolj izčrpa in spravlja v depresijo.« Šešok, amaterski psihiater, bi torej rad nadziral tudi delavčev prosti čas, ker ga ta, kot njegovi otroci, ne zna pravilno uporabljati in se izčrpava na kavču! Celodnevno delo kot prevzgojna metoda? Zveni znano: Arbeit macht frei.

In kaj naj bi bila »socialistična utopija«, o kateri razpreda? Kje »se Evropa vrti v smer, kjer vsi mislijo, da je nedelo poslovni model«, kjer je vse več »aktivnega rušenja svojega delodajalca«? V katerem biltenu AMCHAM, te slaboumne religije slovenskih mogotcev, je pobral te nebuloze? Da so delavske pravice, spodobno plačilo in vse, kar mora imeti imena vredna socialna država uzakonjeno, »socialistična utopija«, ki »preveva kar celo Evropo«? Kje ta človek živi, v katerem čarnem zaselku Zgornjega Kašlja še ni opazil, da Evropo vse bolj »prevevajo« nacizem, fašizem, totalitarizem (Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Italija, Madžarska, Slovaška itn.), kraje volitev (Francija), in to točno pod vplivom kapitala, »bogastva«? Da se razkol med bogatimi in revnimi celo v nekoč zglednih demokratičnih in socialnih družbah poglablja, ta prepad pa trga družbeno kohezivnost, peha ljudi v stiske, v iskanje obvodov, v pasivnost, v izgubo vere v državo, v kaos?

Šešok je dejansko zgolj simptom. Kar govori, je prevladujoča miselna raven slovenskih premožnežev, je duh intelektualne in humanistične podhranjenosti novonastalega kapitalizma, ki je zrasel na pogorišču propadlega socializma v kaotičnih okoliščinah brez ustrezne regulative, v okoliščinah, kjer sta bili za hitro bogatenje potrebni le spretnost in brezskrupuloznost, nihče pa ni od njih zahteval družbene odgovornosti. In ta »elita« ves čas narekuje politiko. Tudi davčno, ki jo je napisala kar sama.

In vendar si, in v tem je zares zabaven paradoks, ob vsem ignoriranju potreb družbe in delavcev želijo, da bi jih ne le ubogali, ampak tudi, da bi jih spoštovali. Da bi jih imeli radi. Šešok pravi: »Ne želim biti imenovan kot eden najbogatejših Slovencev, saj me to ne definira, ampak me definirajo druge kvalitete, vrednote in aktivnosti.«