Pogovor s predsednikom vlade Robertom Golobom je bil posnet v večjem belem prostoru, hladnem. Novinarja Rosvita Pesek in Igor E. Bergant skupaj na eni strani, njima nasproti Golob, dovolj narazen, da drug drugemu niso posegali v osebni intimni prostor. Vmes steklena miza, hladna, in šopek benignih rož. Vzdušje strogo, hladno, kar se da neosebno. Takoj se je videlo, da to ne bo prijateljski pogovor, ampak strogo zasliševanje nekoga, ki si upa biti predsednik vlade, pa dela od vsega začetka napake, napake, napake. Oba novinarja, da to dokažeta, sta nastopala v trojni vlogi: kot tožnika, zasliševalca in sodnika. Namen tega prednovoletnega pogovora ni bil mišljen kot pogled nazaj in s pričakovanji prihajajočega leta. Šlo je za strogo zasliševanje, česa vsega predsednik, vsi ministri in vsa vlada niso storili, pa bi morali. Kaj vse je bilo obljubljeno v predvolilnem obdobju, pa ostalo neizpolnjeno.
No, gospa Pesek in gospod Bergant sta si negativno mnenje določila za izhodišče zaslišanja. In se temeljito pripravila. Z vprašanji in z držo telesa. Gospa Pesek je sedela strogo vzravnano, z nogami skupaj in rahlo postrani, kot naj bi sedele lepo vzgojene ženske. Na obraz si je priklicala stroge poteze, saj je imela pred seboj osebo, ki je vredna vse graje in ji je treba to povedati z besedami, z držo telesa, z glasom in potezami obraza. Njen ostri, prodirni pogled je ves čas strogo pazil na vsako izgovorjeno besedo zaslišanega. V tej pozi je zdržala do konca pogovora. Večkrat uprla v zaslišanega kazalec ali prste, stisnjene pri vrhu v konico. Ostre geste rok. Nobenega nasmeha, nobenega prijazno izgovorjenega stavka. Občasno le nekontrolirana grimasa dvoma ob koncu odgovorov, ker se ji niso zdeli verodostojni, ker so ji vzbujali dvom. Tudi gospod Bergant je dolgo vztrajal v togi drži telesa, čeprav s prekrižanimi nogami, a kretnje rok so bile trde, čelo večkrat nagubano in dve strogi črti med očmi. Govor nadvse resen in strog. Naj se ve, gospa Pesek je huda gospa, a tudi z menoj ne bo heca! Vsa vprašanja obeh so zvenela kot očitek in namigovanja na vse mogoče nepravilnosti. Med njimi je bilo prav malo strokovnih vprašanj, večinoma poulična paberkovanja, zavita v celofan skrbi za prihodnost države. Samo en primer: očitek Golobu, da »dolgo odstavlja svoje ministre«, da se od njih »težko in prepočasi poslavlja«, je poulično govorjenje. Če bi ravnal ravno obratno, bi gospa Peskova vprašala, kako to, da se od svojih ministrov poslavlja tako hitro in z lahkoto.
Vsi odgovori predsednika vlade so bili, vsaj zame, zadovoljivi. A bolj ko je korektno, jasno, prijazno, spoštljivo in brez ene žaljive besede pojasnjeval opravljeno delo in bodoče načrte vlade, manj sta bila zasliševalca zadovoljna. Tudi kretnje rok predsednika vlade, ki rad nazorno gestikulira, so bile pomenljive: mehke, zaokrožene, prijazne, niti enega uperjenega prsta v nikogar. Medtem ko je do konca Peskova vztrajala v togi drži sodnice, zaostrovala retoriko in neprijetni ton govora, je Bergant le nekoliko omilil ton spraševanja in zmehčal tudi togost telesa. Seveda, prijazen govor in togost telesa preprosto nista združljiva.
Zaključne besede so ostale v stilu vsega pogovora. Hladna zahvala Peskove in Berganta predsedniku vlade. Oba z otrdelo hrbtenico. Vsi trije so obsedeli v stolu, ostali na varni razdalji. Bi bilo grozno, če bi vstali in si podali roke? Lahko tudi brez objemanja. Samo kak nasmeh. K sreči je z nagovorom nam, gledalcem, to nekulturno ledeno vzdušje omilil sam predsednik vlade.
Takoj nato pa pogovor z opozicijo. Zastopal jo je, predvsem svojo NSi, Matej Tonin preko povezave studia z Brusljem. S Toninom ne bom izgubljala besed: bilo je gostilniško, sproščeno govorjenje, sicer prijazno, a samovšečno, polno puhlega modrovanja in oporekanja vsemu, kar ta vlada počne. Kot mali otrok, ki se v nekem obdobju odraščanja upira vsemu, kar mu starši predlagajo. Skoraj vsi otroci to obdobje kmalu prerastejo, nekateri pa, žal, postanejo politiki. Z veliko težavo je kot pozitivno omenil plačno reformo, a ni šlo brez pomislekov, brez »ampak«. Vse naše življenje je en velik ampak. Ali kot pravi pregovor, človek obrača, bog obrne. Jutrišnji dan pride ali pa ne; naše želje, načrti se uresničijo ali pa ne.
Če bi si pogovorni oddaji ne sledili ena drugi, tega mogoče ne bi opazila, tako pa mi je primerjavo ponudila kar RTV SLO sama. Iz dveh togih, strogih zasliševalcev in sodnikov v pogovoru s predsednikom vlade, sta se oba novinarja, Rosvita Pesek in Igor E. Bergant, spremenila v dve prijazni, sproščeni osebi. Gospa s prekrižanimi nogami, na pol zleknjeno, gospod brez toge drže, nobeden ni gubal čela, uperjal prsta v sogovornika, zaman si na njunih obrazih iskal strogost v besedah ali strogi pogled ob poslušanju odgovorov. Nobenih očitkov in namigovanj. Skratka, ena sama domačijska prijaznost. Samo še prifarska muzika za ozadje je manjkala.
Hvala RTV SLO za ta dva pogovora. Hvala pa predvsem premierju Golobu; sem dobila boljši vpogled v njegovo osebnost in vsaj iz prve roke slišala, kako vlada deluje, razmišlja in razrešuje nabrano kloako tridesetih let. Hvala za lepo slovenščino, razumljivo, strokovno in prijazno govorjenje in ponavljam: brez podtikanj, žalitev in očitkov. Želim vam srečno 2025.
Vesna Arhar Štih, Ljubljana
