V predlaganih posegih v davčno zakonodajo ni ne duha ne sluha o kakršni koli« reformi«, kaj šele o nujnih spremembah v smeri povečanja primerljivosti in pravičnosti obdavčitev. Nasprotno, predlogi davčnih sprememb so razočarali in kar nekaj jih ruši enakopravnost pa tudi ustavnost obdavčitve. Tako vlada v okviru novele zakona o dohodnini predlaga (17. člen zakona) novo olajšavo za privabljanje kadrov iz tujine. Predlaga, da se osebam, ki bi na novo postale rezidenti Slovenije, za pet let dohodnina od dohodka iz zaposlitve zmanjša za 7 % prejete bruto plače. Med pogoji se zahteva, da gre za osebo, ki še ni dopolnila starosti 40 let, ki pred zaposlitvijo v Sloveniji vsaj pet let ni bila rezident Slovenije in v Sloveniji ni dosegala dohodkov iz zaposlitve ali dejavnosti, ter mu delodajalec v Sloveniji s pogodbo o delovnem razmerju zagotavlja plačo v višini najmanj 2-kratnika povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Davčna ugodnost je torej namenjena le bolje plačanim mlajšim osebam, ki se bodo odločile priti (tujci) ali vrniti (Slovenci) v Slovenijo.
Hitro je mogoče ugotoviti, da ukrep ne bo prispeval k večji konkurenčnosti gospodarstva, kot trdi vlada. Na to vpliva strošek delovne sile, ki ga za delodajalca predstavlja bruto plača. In ta se z ukrepom ne bo spremenila. Olajšava tudi ne bo ustvarila bolj zanimivih in kreativnih delovnih mest. Prav tako ne bo izboljšala pogojev dela in ne povišala bruto plač, pa tudi ne povečala produktivnosti. Ta je odvisna od organizacije dela, zavzetosti delavcev, predvsem pa od inovacij in sposobnosti realizacije dodane vrednosti.
Bo pa predlagani ukrep na eni strani postavil v privilegiran davčni položaj osebe samo zaradi spremembe rezidentstva, njihove starosti in ravni dohodka ter s tem kršil osnovna ustavna načela enakopravne obravnave in davčna načela dohodnine, ki zahtevajo, da se kot merilo enakosti upošteva dohodek. Po drugi strani pa bo omogočil delodajalcem, da z ohranjanjem relativno nizke bruto plače na vsakih pet let pridobijo strokovnjake (ali jih bodo res?) in jim na račun javne blagajne zagotovijo višjo neto plačo.
Glavni zmagovalci davčnega ukrepa bodo nerezidenti, ki se bodo ukrepa poslužili in s tem ob enaki bruto plači letno zaslužili znatno več kot njihovi slovenski kolegi. Seveda bodo zmagovalci tudi podjetja, če jim bo uspelo na podlagi tega ukrepa privabiti strokovnjake in jim zanje ne bo treba dvigniti (bruto) plač. Vendar ankete kažejo, da mladi strokovnjaki zapuščajo državo zaradi prenizkih (bruto) plač, predvsem pa zaradi družbene in gospodarske klime, v kateri v mnogih sferah (tudi v javnem sektorju) ne morejo realizirati v polno svojega potenciala. Torej ni pričakovati, da bo ukrep privabil mlade strokovnjake (nazaj) v Slovenijo. Zato se ni mogoče otresti misli, da je nova davčna ugodnost predvsem odziv politike na stalne pritiske različnih tujih podjetij, ki delujejo v Sloveniji. Ti preko AmCham, Nemške gospodarske zbornice in drugih podobnih tujih lobistov že vrsto let pritiskajo za davčno razbremenitev menedžerskih plač. Zaradi relativno nizkih bruto plač se namreč v Sloveniji progresivna obdavčitev zaostri pri precej nižjih dohodkih kot v visoko razvitih ekonomijah, zato so visoke plače tujega menedžmenta pri nas visoko obdavčene, posledično pa imajo ti ljudje ob sicer visoki bruto plači nižjo neto plačo, kot bi jo imeli v tujini.
Pri predlogu davčnega ukrepa gre za populistično, zavajajočo, nenačelno, nesistemsko in možno ustavno sporno rešitev. Zato je nenavadno, da ukrep podpirajo sindikati. Še bolj nenavadno je, da je, kolikor je bilo razumeti iz javnih nastopov ministra Hana, ukrep predlagal SD, ki naj bi po svoji svetovnonazorski usmeritvi podpirala enakopravnost in solidarnost, ki se v okviru dohodnine (na podlagi družbenega konsenza) kaže v progresivni obdavčitvi, da torej osebe z višjimi dohodki prispevajo več. Zanimivo pa je, da je ukrep dobil tudi polno podporo Levice, čeprav njeni predstavniki javno kar naprej ponavljajo mantro o pravičnem davčnem sistemu.
Ukrep bo tudi zmanjšal davčne prihodke. Vsi vemo, da je, če se želi ohraniti raven javnih dobrin, treba ohraniti obseg javnih prihodkov, in če del zavezancev prispeva premalo, morajo drugi prispevati več. Seveda pa je možno tudi zmanjšati obseg socialnih in drugih splošnih pravic, česar pa si verjetno večina ljudi tega ne želi.
Neva Žibrik, Ljubljana
