Zadnji je fiasko ob srečanju Marte Kos (in Ursule von der Leyen) s srbskim samodržcem Aleksandrom Vučićem. Marta Kos je še enkrat pokazala, da so njena nevednost, upogljivost in vodljivost vizum za visoki položaj, ki ga je v komisiji zasedla. Prešpricala je pač civilnodružbeno in splošno politično socializacijo. Nikjer in nikoli je ni bilo zraven. Zato nima o zahtevnem in občutljivem resorju, ki ga zaseda, najmanjšega pojma. Bo kar držalo, kot so zapisali v protestnem pismu Mirovni inštitut, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in Kulturni center Danila Kiša, da njene izjave in stališča »zvenijo kot prazno besedičenje umetne inteligence«. Tako Ukrajincem obljublja, če še veljajo pristopni kriteriji, nemogoče. Vučića ima za konstruktivnega sogovornika. Odsotno zmožnost strateške analize nadomešča s splošnim in praznim leporečenjem.
Ampak, da ne bo nesporazuma: ta zapis ni poskus osebne diskreditacije. Nasprotno, to je poskus alibizacije zdrsov in neumnosti, ki jih naša komisarka serijsko proizvaja. Kako naj nekdo, ki o pridružitvenih kandidatkah in procesih komaj kaj ve, hkrati ve, kaj je prav? In kako naj ve, kaj je narobe, če ne ve, kaj je prav? Škoda. Slovenija bi lahko dala komisarsko, komisarja, ki bi s filigransko natančnostjo in subtilnostjo reševal zapleteni balkanski pristopni klobčič. Priložnost je zamujena. x Mladina
