Brez davkov in dajatev, ki jih v slovensko skupno mošnjo prispevajo njihova podjetja, bi bilo naše blagostanje manjše. Po drugi strani pa ni nevemkako velika vrlina, če sami in njihova podjetja plačujejo davke, to počnemo vsi, tak je zakon. Povedati želim: lastna hvala, da plačuješ davke, je znamenje prevzetnosti. Seveda imajo bogati pravico, da povedo, da je Slovenija pri obdavčevanju visokokvalificiranega dela šla predaleč. In pri tem imajo prav. A način, kako to velikokrat izrečejo, sporoča tudi to, da pogosto zaidejo v skušnjavo samooboževanja.

Bogati podjetnik bi se moral zgolj zato, ker je bogat in pomemben, zavedati, da bi moral biti še bolj odgovoren. Četudi je naredil napačno poslovno potezo – le kdo je ni –, bi morda moral razmisliti o tem, ali je prav, da kot superbogataš pošlje svoje podjetje v stečaj in upnike, tudi delavce, prepusti stečajni masi in stečajnemu upravitelju. Mar ne bi bilo dolgoročno bolje zanj, za ugled bogastva nasploh in za vse deležnike, da bi izpolnil vse obveznosti podjetja in zgrešeno naložbo potem likvidiral? Ne pravim, da bi nujno moral ravnati tako, lahko pa bi o tem vsaj malo razmislil.

Bogastvo ni samo za užitek. Po navadi je težko priborjeno in premoženje nalaga veliko odgovornost, čim večje je, tem težja je odgovornost. Bogate, ki so si bogastvo priborili z delom, umom in tveganjem, je treba spoštovati. A to ni enosmerna ulica. Če se kot bogataš vedeš kot kreten, izgubljajo tako bogati kot revni, vsi smo na slabšem. finance.si