Problem z všečnostjo je, da je ta največkrat načrtovana kratkoročno, vse se vrti znotraj enega volilnega mandata. Išče se hitre učinke, s katerimi se lahko vsakokratna vladajoča stran postavlja pred volilci, dejanski problemi na področju javnih financ pa so srednje- in dolgoročni.
Proces priprave državnega proračuna bi moral sloneti na temeljitem premisleku vsaj o srednjeročnih javnih tveganjih in potrebah, torej na skupnem dogovoru, kaj sploh potrebujemo. Vendar vseskozi ugotavljamo, da načrtovanje praviloma poteka od spodaj navzgor. Znotraj določenih okvirov se zberejo potrebe posameznih proračunskih uporabnikov, ki si prizadevajo vsak po svojih močeh pridobiti čim večji delež denarja. Seveda ne moremo mimo dejstva, da je proračun politična odločitev, nenazadnje ga sprejmejo poslanci, in da ima najbrž vladajoča stran večji politični vpliv, kar na koncu vpliva tudi na strukturo proračunske porabe. Večkrat smo že opozorili, da spremljanje porabe ni sistematično, da ne vemo, ali so bili cilji doseženi in poraba učinkovita.
V Sloveniji bo tveganje pri javnih financah že proti koncu tega desetletja zagotovo naša demografska slika. Prebivalstvo se stara, kar na eni strani pomeni manj prihodkov v državno blagajno in na drugi večje izdatke za zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo ... Dodatno se trenutno pojavljata še vsaj dva srednjeročna izziva: financiranje zelenega prehoda in obrambni stroški, pri katerih bomo očitno morali sodelovati že na kratek rok. x Nedeljski dnevnik
