Sama je rekla, da ima vsakdo pravico, da ne bo umrl na cesti. Dodajmo: ali v podobnih, človeka nevrednih okoliščinah. Vsaj dva nekoč »izbrisana« sta v zadnjih letih že tako umrla (Tešanović in Đukić), dva pa v bolnici, kamor te na srečo tudi »brez papirjev«, kadar je to urgentno, lahko sprejmejo (Vulanović in Redžić). In koliko je še tistih drugih »brez papirjev«, ki so deležni še slabšega obravnavanja kot »izbrisani«?
In zakaj sem tudi za Grahovca zgoraj napisal, da mu je bila primerna oskrba končno omogočena šele letos? Zato, ker se je to zadnje mučno poglavje v njegovem življenju začelo že leta 2014, ko mi ga je uspelo spraviti v mariborsko zavetišče za brezdomce – ob neverjetni naklonjenosti in osebnem tveganju direktorice, ki ga po zakonu sploh ne bi smela sprejeti v oskrbo – in so nato tam na lastne stroške vzorno skrbeli zanj še dolga leta, dokler ni povsem onemogel in so ga odpeljali v bolnico. In nato enako še za Ganija Redžića, ki pa je v bolnici lani umrl.
Že leta 2016 sem v pismu varuhinji človekovih pravic in še drugim, tudi takratnemu predsedniku republike Pahorju, opozoril na 30 poimensko opisanih primerov, ki bi potrebovali takojšnjo ureditev njihovega statusa. Za dva že zgoraj omenjena je tam pisalo: »Največja sramota za Slovenijo sta najbrž primera, ki se (povsem neuspešno) 'rešujeta' že nekaj let: Dušan Grahovac in Gani Redžić, oba v Zavetišču CSD za brezdomce v Mariboru … Sedanje stanje pa je nevzdržno: subjektivno se za oba tožnika ta skrajna negotovost vse bolj približuje nedopustnemu psihičnemu maltretiranju – objektivno pa je stanje nevzdržno tudi za Zavetišče za brezdomce, ki jima že dolgo nudi vso oskrbo in tudi drugo pomoč, ne da bi jim kdorkoli kril stroške za to!« A je to nevzdržno stanje ta pravna in socialna država mirno tolerirala pri Grahovcu še nadaljnjih osem let, Redžić pa je eno leto prej umrl. Koliko pritožb in apelov sem medtem še napisal, raje ne štejem.
Ko je urad predsednika republike (tik pred izvolitvijo sedanje predsednice) že začel zbirati podatke za reševanje problemov po tisti »bližnjici«, sem mu 19. 10. 2022 med drugim napisal: »Skratka, če ste res pripravljeni vsem tem ljudem (izbrisanim in tudi drugim v podobnem položaju) to mučno birokratsko-sodno mrcvarjenje skrajšati s to vašo 'bližnjico' – potem pa to čimprej res naredite!« A je trajalo še dolgo. Po tem sem temu uradu (tudi konkretno za Grahovca) glede tega pisal še večkrat, nato pa 26. 12. 2023 na sedem naslovov (tudi temu uradu) poslal še apel z naslovom »Zakaj nihče nič ne naredi? Čakate, da bo še kdo umrl?« Nanašal se je na šest onemoglih brezdomcev, ki nujno potrebujejo domsko oskrbo. Zdaj, eno leto kasneje, jo je Grahovac končno le dobil, eden je medtem umrl, za druge štiri: nič. Ne le od predsednice republike – tudi od dveh ministrstev, ki bi zanje prvi morali kaj narediti – nič. Za še dodatna dva težka primera pa sem predsednici in njenemu uradu pisal 9. junija letos – tudi še brez odgovora.
Bo šlo odslej morda kaj hitreje kot doslej?
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
